domov

SEJMI NA BUČKI

Sejmi nekoč ...

Sejem kot oblika občasnega kupčevanja predstavljajo poglavitno dediščino trgovanja nekdanjih dni, saj oblike sejmarstva segajo daleč v zgodovino. Poznamo več vrst sejmov: letne in tedenske, pa sejme, ki so povezani s praznikom posvetitve cerkve ali godom cerkvenega zavetnika. Slednje poznamo tudi kot žegnanjske sejme. Svojevrstna sestavina sejmov so bile sejemske stojnice oziroma štanti, zanimiv pa je bil tudi način razporeditve in posredovanja izdelkov.

Bučenski sejmi poznani daleč naokrog
Sejmi so ime Bučke ponesli širom Slovenije, skoraj ga ni starega sejmarja, ki ne bi vedel zanjo. Vendar je žal ta tradicija z leti zamrla. Letos smo se odločili, da bomo v sodelovanju z vsemi društvi in skupinami na Bučki obudili spomin na nekdanje sejme. Namen prireditve je ohraniti neizmerno bogastvo naše dediščine in približati nekdanja prijetna sejemska druženja tudi mlajšim rodovom.

Kar pet sejmov letno
Sejmi so se na Bučki odvijali petkrat letno. Ob vsakem godu zavetnikov cerkva v bučenski fari je bil sejem (Matijev, Jurjev, Mihaelov in Martinov), eden pa je bil še ob kresu. Od leta 1952 dalje je bil sejemski prostor na zemljišču Ludvika Komljanca. Posebej za konje in posebej za govedo, svinje in druge živali. Kmetje so menjali živino, včasih pa so tudi kaj prodali, saj drugega zaslužka na kmetih ni bilo. V tistih časih je bilo na sejmu tudi sto in več glav živine.

Veselje za otroke, kramarje in mešetarje
Posebno veselje za otroke so bili kramarji, ki so prodajali različne vrste blaga. Otroške oči so najbolj zasijale ob sladkarijah in izdelkih iz lecta, ki jih je prodajal Jerebov stric z Bučke. Na sejmu prav tako ni manjkalo lončarjev, kovačev in drugih mojstrov domače obrti kot tudi ne prodajalcev tekstila. Marsikaj okusnega se je dobilo za pod zob pa tudi za na zob. Sejmarji so vedeli povedati, da na Bučki najbolj pošteno 'vagajo', saj so imeli najbolj natančno tehtnico.

In sejem danes ...

V sodelovanju z vsemi društvi na Bučki si želimo obuditi spomin na nekdanje sejme pri nas, zato smo se lotili organizacije semanjega dne, ki ga prirejamo vsako leto 25. junija. Namen etnološko obarvane prireditve s stojnicami rokodelskih mojstrov in domačih dobrot je ohraniti neizmerno bogastvo naše dediščine in približati nekdanja prijetna sejemska druženja tudi mlajšim rodovom. prireditev je z leti postala krajevni praznik Krajevne skupnosti Bučka.

Sejem je poleg vsega predvsem svojevrstna prireditev, družaben dogodek, ki pomeni hkrati tudi dopolnitev turistične ponudbe kraja.

Poglejte si fotogalerijo slik s Semanjega dne 2006.

Dobrodošli na sejmu na Bučki znova 25. junija 2011!


STARE OBRTI


VESELICA

Veselica je posebna oblika javne zabave, na katetri se zberejo 'ljudje veselega lica' in se je kot taka v zgodovini veliko spreminjala. Najstarejše oblike veselice so povezane s krajevnimi praznovanji, zlasti žegnanji. V glavnem so bile to obletnice posvetitve cerkve ali pa proslavljanje godu cerkvenega zavetnika in so se imenovale žegnanja. Na ta dan so si ljudje privoščili najrazličnejše dobrote kot so klobase, vino, kruh in pecivo, ki so ga ponujali zunaj, ob plesišču. Veselice v današnjem pomenu besede so se razširile zlasti v 19. stoletju, pomenijo pomembno sestavino naše dediščine in so ena najbolj splošnih zabav. Veselice so se sredi 19. stoletja začele deliti glede na to, kdo jih je organiziral. Najpogosteje so bili organizatorji veselic razna društva, pa tudi stranke in skupine. Tako govorimo o lovskih, gasilskih, ribiških veselicah itd. Značilni veseliščni obrazec današnjega časa so ansambel, ples, hrana in pijača, pogosto pa tudi srečelov in razne družabne igre.


VODNJAK IN PERIŠČE V GORENJIH RADULJAH

V severnem delu vasi Gorenje Radulje že stoletja prihaja na dan dragocena pitna voda. Nad izvirom je prvotno, vsaj že pred 100 leti, stala kapelica. Vaščani so zgledno skrbeli za vzdrževanje vodnjaka, vodo pa so zajemali z leseno zajemalko. V začetku 50. let 20. stoletja so vaščani izvir obzidali s približno 4 metre visokim kamnitim okroglim jaškom in nanj postavili litoželezno tlačno črpalko.

Vzhodno od vodnjaka je bil na nižjem nivoju urejen poseben prostor za prestrezanje vode iz okroglega jaška ter perišče za pranje perila.

Ves prostor vodnjaka je bil ograjen z ograjo iz betonskih stebrov in lesenih letev. Približno 20 m zahodno od izvira je betonsko korito, ki je služilo za napajanje živine. Tako urejenemu vodnjaku s periščem in napajališčem so vaščani po domače rekli "Na studenc'" ter ga uporabljali vse do izgradnje vodovoda v 70. letih 20. stoletja. Izredno domiselna tovrstna zasnova vodnjaka je posebna ne le v lokalnem, temveč tudi na širšem območju, kajti drugih takšnih vodnjakov tod ni bilo.

Vodnjak ni imel le pomembne vodooskrbne funkcije za vas in širšo okolico, ampak je bil tudi priljubljeno zbirališče vaščanov, kraj za srečanja, druženje in izmenjavo informacij. K njemu se v vročih poletnih mesecih ljudje še vedno radi pridejo osvežit s hladno vodo.

Glede na tehnično zasnovo se vodnjak uvršča v skupino vodnjakov talnega horizonta, kakršni so bili na dolenjskem podeželju razširjeni zlasti od 50. let 20. stoletja dalje in so se uporabljali vse do izgradnje vodovoda. Vodnjak v Gorenjih Raduljah sodi med redke vodnjake, ki so ohranili svojo prvotno podobo. Njegova tehnična zasnova in uporaba gradbenega materiala pričata tudi o higienskem standardu dolenjskega kmeta po drugi svetovni vojni.

Vodnjak s periščem je leta 2005 na pobudo KS Bučka in s pomočjo sredstev Heliosovega sklada za ohranjanje čistih voda obnovila Občina Škocjan. Heliosov sklad se financira iz deleža prodaje okolju prijaznih Heliosovih izdelkov, prepoznavnih po logotipu ribice v soncu. Vodnjak s periščem v Gorenjih Raduljah je že 36. obnovljeni vodnjak v okviru projekta Oživljanja slovenskih vodnjakov. Projekt vodi podjetje Helios ob strokovni podpori Ministrstva za okolje in prostor.

Vodnjak v Gorenjih Raduljah je vključen v pešpot Po sledeh druge svetovne vojne, ki je bila zasnovana na podlagi zgodovinskih dogodkov na tem območju.


NAPAJALNA KORITA

Svojevrstna dediščina vaškega okolja, priče nekdanjega načina življenja in gospodarjenja, so tudi napajalna korita. Če se pozorno ozremo po okolici jih zapuščena in od časa načeta še vedno lahko najdemo celo vrsto. Z nekoliko domišljije smemo napajalna korita, ki so delo človeških rok, prištevati k vodnim zadrževalnikom. Na travnikih in ob vodnih izvirih so bila svoj čas najbolj običajna kamnita korita za napajanje živine. Ker so korita skoraj vedno povezana s studencem oziroma izvirom vode v bližini, sta pretočna hitrost vode v koritu in njena kakovost odvisna predvsem od njegove izdatnosti. Voda v koritu je tako lahko podobna bistremu tolmunu ali pa je motna in nečista. V koritu z zastajajočo vodo se običajno naselijo različne vrste alg in bičkarji, če pa je korito zaraščeno in zapuščeno, je privlačno za bivanje tudi drugih živali, predvsem žab.

Najlepše ohranjena korita najdemo v Gorenjih Raduljah poleg vodnjaka in perišča, v Zaborštu, v Dolenjih Raduljah pod gradom in v Močvirju.

Napajalno korito v Gorenjih Raduljah

V Zaborštu