domov

MLINI

VAJSOV MLIN

Potok Čolnišček s svojimi pritoki je nekoč v svoji dolini poganjal kar devet mlinov. Danes edini, kjer se še občasno sliši ropotanje mlinskih koles, je Vajsov mlin v Dolenjih Raduljah. Mlin in žaga sta v preteklosti pripadala graščini Radeljca, ki so jo leta 1906 od zadnjega lastnika, ljubljanskega trgovca Karla Kavška, odkupili trije vaščani. V mlinu so mleli vse vrste žita, po moko pa so prihajali od blizu in daleč. Vajsov mlin je od vse devetih mlinov v dolini Čolniščka najlepše ohranjen in vzdrževan, zato je bil že večkrat kulisa za snemanje dokumentarnih video kaset, ki predstavljajo etnološko in stavbno dediščino naših krajev. Ob mlinu je ohranjena tudi žaga venecijanka.

MARJETIČEV MLIN V GORENJIH RADULJAH

Ob potoku Urbinčku v Gorenjih Raduljah je že od začetka prejšnjega stoletja vrtel mlinska kolesa Marjetičev mlin. Marjetič iz Gorenjih Radulj ga je po vrnitvi iz Amerike odkupil od prejšnjega lastnika Fabjančiča in nato z dejavnostjo nadaljeval vse do 80 let 20. stoletja. Mlin, ki se mu je domače reklo Pri Malenskih, je vodila gospodinja. Sosedje še danes vedo povedati, kako so večkrat lahko slišali cingljanje zvončka, ki je delavno gospodinjo poklical od kakšnega drugega dela in opozarjal, da je v mlinu zmanjkalo žita. V mlinu so mleli vse vrste žit, največ pa so vanj zahajali z območja Osredka pri Hubajnici in Križ. Dobro uhojena steza je vodila čez Doline ob potoku Urbinčku in Črnem potoku in naprej. Tako kot v vse mline so tudi sem nekoč žito prinašali v vreči povezani z vrvjo in oprtani preko ramen. Danes so mlinska kolesa odstranjena, le nastavki zanje in pa mlinski kamen pred hišo še pričajo o nekdanji funkciji zgradbe.

Na potoku Čolniščku in njegovih pritokih je delovalo kar devet mlinov. Poleg Vajsovega v Dolenjih Raduljah in Marjetičevega v Gorenjih Raduljah še Kranjčev in Kraljev v Močvirju, Remicov v Dolenjih Raduljah, Pungeršičev na Štritu ter Košakov in Sedlarjev v Dulah.


ŠLOJSERJEVA HIŠA NA BUČKI

Šlojserjeva hiša na Bučki predstavlja eno najbolj tipičnih in kvalitetno ohranjenih kmečkih domov v naših krajih. Zasnovana je kot vrhkletna iz kamna grajena stavba s historicistično fasado in gankom na dvoriščni strani. Hiša ima simetrično dvokapno streho, krito s cementnim špičjakom. V njen bivalni del vodi kamnit portal z letnico 1859. V kletnem delu ima hiša vinsko in poljsko klet ter kovačnico. Bivalni del nad kletjo sestavljajo prostorna veža, "tamala" in "tavelika" hiša, dva "štibelca" ter predelana črna kuhinja z zidanim štedilnikom. V hiši so ohranjene kovaške naprave in orodja ter ostala notranja bivalna oprema. Šlojserjevo hišo je leta 1891 kupil Janez Komljanec, ki je prvotno hišo iz leta 1859 obnovil. Za njim jo je prevzel njegov brat Anton, ki se je poleg kmetovanja ukvarjal tudi s kovaštvom. Kmetijo je leta 1932 prevzel Antonov sin Ludvik, ki je v hiši odprl tudi gostilno, nadaljeval s kovaško tradicijo in bil župan občine Bučka vse do druge svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni so prenehali z gostinsko dejavnostjo, hiša pa je služila le za bivanje.

Šlojserjeva hiša je rojstna hiša profesorja, zlatomašnika in pesnika Ivana Komljanca.


KOZOLEC

Kozolci značilno sooblikujejo podobo naše kulturne krajine in ko govorimo o kozolcu, imamo opraviti z dediščino, ki je povezana z več sestavinami naše kulture in načina življenja. Poleg njegove uporabnosti v gospodarske namene so tu posamezna obrtna znanja, ki so se v zgodovinskem razvoju kozolca zlila v uporabnost in hkrati dovršeno obliko. Posamezni tipi kozolca, ki jih najdemo pri nas namreč odražajo tudi prilagodljivost prostoru, naravi, uporabnost glede materialov in večstransko namembnost.

Za naše kraje so značilni leseni kozolci pravokotnega tlorisa, na dveh nivojih in z dvokapno streho s čopi ali brez. Vertikalno nosilno ogrodje predstavljajo leseni stebri, stranice pa vodoravno postavljeni leseni elementi, ki jim pravimo late. Prostor med dvema stebroma imenujemo 'okno'. Kozolec sestavljata najmanj dve okni, lahko pa tudi štirje ali celo šest. Število oken in velikost kozolca je bila nekoč merilo za moč oziroma velikost kmetije. Late v kozolcu so bile namenjene sušenju kmetijskih pridelkov (žita, sena, slame, koruze, perja od repe, kolerabe idr.). V pomoč pri vlaganju pridelkov v late je bil leseni 'hlapec', ki je omogočal premikanje po latah navzgor.

Podobo kozolca na krajših stranicah zaključujejo 'brane' - poševno pritrjeni, navzkriž vezani in lepo obtesani tramiči, ki povezujejo križ in riglje. Riglji so nosilci stropa notranjega prostora, naslonjeni v obodne stebre. Strop sestavljajo prečno položeni leseni tramovi.

Primarna kritina kozolca v naših krajih je bila slama, kasneje pa salonitne plošče in strešniki.

Pomemben element kozolca, ki zaključuje njegovo celotno podobo, je njegovo okrasje. . okrasje je vezano na izdelavo in izpopolnitev konstrukcijskih detajlov, zlasti stikov in zvez med lesenimi elementi. Prav tako pa je pri nekaterih kozolcih izrazito okrasje tudi na čelih. Vanje izžagajo line v obliki križa, cvetličnih, živalskih ali drugih geometričnih likov. Bogato okrasje značilnega kozolca toplerja je hodnik z leseno ograjo - gankom.


ZIDANICE IN HRAMI

Značilno podobo naših krajev rišejo na prisojna pobočja Sel položeni manjši in večji vinogradi. Znana ljudska pesem o sladkem vincu bučenskem in Martinu Kebru ni kar tako iz trte zvita. Pomembna značilnost vinskih goric so zidanice. Zidana vrhkletna stavba je bila namenjena prebivanju v vinogradu v času dela v vinogradu, predvsem pa shranjevanju vinskega pridelka. Redkeje je šlo za stalno naselitev na območju vinskih goric. Danes so zidanice marsikje prerasle v sodobno opremljene vikende, le redko pa med njimi še najdemo majhne lesene hrame. V Selih se še drži nekaj lepo ohranjenih in vzdrževanih vinskih hramov.


POMOŽNI GOSPODARSKI OBJEKTI

Ko govorimo o ljudski stavbni dediščini in gospodarskih objektih na kmetiji, ne moremo mimo stavb in naprav, ki so z njimi tesno povezane. Večina funkcionalnih naprav, povezanih s poljedelskimi opravili je bilo prvotno samostojnih. Tako na našem območju še vedno srečamo stavbe oziroma naprave za shranjevanje koruze - koruznjake. Prvotni koruznjaki so bili leseni, danes jih nadomeščajo kovinski. Ponekod so zličkano koruzo obešali tudi v late v kozolec.

Z razvojem hlevske živinoreje je rasel pomen shramb za seno, ki so bile nameščene nad hlevom, redkeje ob njem. Tako imenovani pod pa je poleg tega služil tudi kot prostor za mlačev. Slamo, ki je nastajala ob mlačvi se je shranjevalo v snico, ki je bila pod isto streho, in je predstavljala nadaljevanje poda. Ime pod se je prenesel na ves gospodarski del stavbe, ki je služila za shranjevanje sena, slame in za mlačev. Kot samostojna poslopja smo na naših kmetijah nekoč lahko našli tudi kašče, shrambe za žito, ki pa so bile kasneje večinoma sestavni del skednja oziroma poda. V sklop poda je običajno sodila tudi listnica, prostor za shranjevanje listja.

Za hranjenje okopavin so služile kleti - kevdri, ki so bili bodisi pod stanovanjsko hišo ali pa pod podom, ob govejem hlevu. V primeru, da je bila kašča samostojno poslopje, je bila podkletena in namenjena shranjevanju okopavin. Marsikatera kmetija je imela poleg govejega hleva tudi poseben hlev za svinje, imenovan svinjaki. Hranjenje svinj se je opravljalo skozi posebno odprtino nasproti vrat, ki so jo imenovali vavtare.

V sklop gospodarstva je marsikje sodila tudi sušilnica za sadje,imenovana ševnica, seveda pa je bilo ob poslopjih nepogrešljivo tudi stranišče na štrbunk.

Pri vsem tem pa je zelo zanimiva sama gradnja in razporeditev objektov, ki je pogostokrat upoštevala tudi varstvo pred požarom, še posebej pa je praktično reševala probleme dovoza do skednja (poda), kozolca in drugih objektov.


KULTURNI DOM NA BUČKI

Po vrnitvi iz izgnanstva leta 1945 so krajani Bučke in okoliških vasi s prostovoljnim delom postavili zadružni dom. Prvo lopato za izkop temeljev so zasadili takratni pionirji, ki so pomagali tudi pri ostalih delih: kopali pesek, sodelovali pri prevozu gradbenega materiala, pomagali pri zidanju. Gradbeni načrt za zadružni dom je pripravilo okrajno gradbeno podjetje Krško, v prvi etapi gradnje pa je bilo izkoriščenih 630.000 dinarjev kredita. To je bil za kraj, opustošen v drugi svetovni vojni izredno velik načrt. Upravljanje doma je leta 1954 prevzela občina Bučka. V domu so svoje prostore nekoč imeli tudi kmetijska zadruga, trgovina, pošta in krajevni urad. Mogočna stavba, kjer so danes prostori Krajevnega urada, muzeja izgnanstva, arhiva društev in kuhinja, ima kamnito fasado z arkadnim hodnikom, ki stavbi daje podobo nekakšne trdnjave. V dvoranski prostor, ki je nadaljevanje kamnitega dela stavbe vodi dvoje vrat, prostor pod odrom pa je podkleten in preurejen v garderobo. Prenovljena dvorana kulturnega doma sprejme do 300 obiskovalcev. Prostor je namenjen kulturnim prireditvam, koncertom, gledališkim igram, razstavam, pa tudi srečanjem za potrebe društev.

Na pročelju Kulturnega doma, pod arkadami, sta danes postavljeni spominski plošči padlim partizanom in umrlim v izgnanstvu. Plošči je v spomin na 50-letnico vrnitve iz izgnanstva leta 1995 postavila Krajevna organizacija DIS Bučka.