domov

"Šolska pot"

Pohodna pot po šolski poti naših dedkov in babic

Šolska pot je krožna pešpot, dolga 8 km in zahteva približno dve do tri uri zmerne hoje brez ogledov. Pot je v celoti označena. Začne in konča se na Bučki, pohodnike pa popelje po okoliških vaseh, stran od glavnih cest in ponuja ogled številnih tako naravnih kot tudi kulturnih znamenitosti. Primerna je za ljudi vseh starosti, za otroke in starejše. Po predhodni najavi je možen voden ogled znamenitosti ob poti in šolska malica.

Pot se začenja pri gasilskem domu na Bučki, kjer si pohodniki na informativni tabli lahko pogledajo celoten potek poti in opis glavnih znamenitosti ob poti. Izpred gasilskega doma vodi pot po cesti do šole. Pozoren opazovalec bo zagotovo opazil zanimivo arhitekturo vaških stavb, njihove bogate portale in druge detajle. Pri spomeniku žrtvam izgnanstva zavijemo desno k šoli. Stavba je bila zgrajena leta 1896, med drugo svetovno vojno je bila v njej nemška postojanka, v kletnih prostorih pa ječa. Po vrnitvi krajanov iz izgnanstva se je šolstvo na Bučki močno razvilo, kasneje pa so zaradi premajhnega števila otrok višje razrede prenesli v Sevnico oziroma Škocjan, nižje razrede pa kombinirali s Studencem. Leta 1995 je šola postala podružnica OŠ Frana Metelka Škocjan in danes v njej pouk poteka za učence do četrtega razreda v dveh kombiniranih oddelkih. Od leta 2000 je v šoli tudi vrtec.

Izpred šole pot nadaljujemo mimo spomenika prvi žrtvi prvega napada na Bučko, Jožku Sašku - Deviju in se vzpnemo do cerkve sv. Matije. Ta se prvič omenja leta 1667. Notranjost cerkve je z dvojno vrsto štirih mogočnih stebrov razdeljena v tri ladje. Ponaša se z bogato baročno opremo in zlatimi oltarji, ki so prava rezbarska umetnina in jo zato uvrščajo med najlepše na Dolenjskem. Stene krasi križev pot iz žgane gline, ki je bil narejen v Parizu leta 1886.

Nekaj sto metrov nižje stoji cerkev sv. Martina s srednjeveško zasnovo. Šele v 19. stoletju so na zahodni strani zgradili zvonik in predelali notranjost. Baročni oltar s kipom svetega Martina na konju stoji na kamniti mizi. V križišču pri cerkvi krenemo po levi poti proti Zaborštu. S kolovozne poti zavijemo med travnike in polja. Pred seboj lahko opazujemo Gorjance, Šentjernejsko in Krško polje, na levi s pogledom zajamemo slemena Krškega hribovja od Rake do Velikega Trna.

Ko pridemo v dolino, v Zaboršt, si pred nadaljevanjem poti nekaj metrov stran lahko ogledamo eno od treh Venetovih kapelic. Kapelice naj bi postavili trije bratje Vene v zahvalo, ker so se živi vrnili z bitke na Kosovem polju. Stojijo v Zaborštu, Dulah in na Štritu. Preden bomo zavili v gozd, bomo opazili manjše mokrotno zemljišče, ki je nastalo zaradi stalnega zastajanja vode. Tu je tudi eden od petih občasnih izvirov potoka Martinka.

Po uhojeni gozdni poti prispemo v Dule, prečkamo cesto in se spustimo do potoka Čolniščka. S pogledon na desno bomo ujeli pogled na poslopja nekdanjega Košakovega mlina. Pot nadaljujemo skozi gozd proti Štritu in po rahlem vzponu prispemo na cesto. Le nekaj korakov naprej se nam odpre čudovit pogled na Štritovsko jezero. Če nam čas dopušča lahko posedemo ob obrežju jezera ter se predamo poslušanju in opazovanju zanimivega življenja obvodnega prostora. Jezero je nastalo v opuščenem glinokopu in nima vodnega zaledja. Je edino tovrstno jezero na Dolenjskem in zelo redek sekundarni biotop v Sloveniji.

Stopimo še nekaj metrov naprej do križišča poti, kjer stoji druga od treh Venetovih kapelic. Ta je posvečena Mariji z Jezusom. Vsako leto v maju se ob njej zbirajo otroci pri ljudski pobožnosti - šmarnicah. Po isti poti se vračamo nazaj v dolino do razcepa, ki nas usmeri proti Dulam in Dolenjim Raduljam.

Prijetna gozdna pot vodi do Sedlarjevega mlina. Le še stena z linami za pritrditev mlinskega kolesa priča o nekdanji funkciji stavbe. Ob žuborečem potoku pridemo do Marjetičevega mlina na Štritu. Prečkamo cesto in uživamo v idiličnem okolju, ki ga je ustvarila voda. Lahko posedimo na klopcah, se spočijemo in se nato po stezi podamo naprej. Na desni se nam odpira pogled na nekdanji Pungeršičev mlin in žago. Kolovozna pot nas bo vodila do ceste Sevnica - Bučka. Z glavne ceste zavijemo levo proti Vajsovemu mlinu. To je edini od nekdanjih devetih mlinov v tej dolini, kjer se občasno še vrtijo mlinska kolesa.

Če pozorno sledimo markacijam, bomo s ceste, ki vodi proti Gorenjim Raduljam, krenili čez travnik in ponovno prišli do potoka Čolniščka. Za trenutek lahko postojimo na brvi in prisluhnemo njegovemu žuborenju. Sedaj nas čaka vzpon skozi gozd do Jarčjega Vrha. Vas z zanimivim sistemom ulic nam ponuja lepe poglede na dolino, na polja v obliki teras na nasprotnem pobočju in Gorenje Radulje. Ko prispemo v vas, pot nadaljujemo po cesti do lovskega doma. Od tu je le še krajši vzpon skozi gozd in že bomo na Bučki. Na glavno cesto prispemo pri lepo ohranjenem kozolcu, ki kaže na spretno roko mojstra, ki ga je izdelal. Na cesti pri kozolcu zavijemo desno, do našega izhodišča pri gasilskem domu imamo le še nekaj korakov.

Pot lahko prehodimo tudi v obratni smeri.