NARAVNOGEOGRAFSKE POTEZE

Geologija

Geološka zgradba je tisti naravnogeografski dejavnik pokrajine, ki močno vpliva na njeno reliefno izoblikovanost, prst, rastlinstvo, hidrografsko omrežje pa tudi na možnost kmetovanja in s tem tesno povezano poselitev.

Območje Bučke v geotektonskem pogledu pripada Posavski grudi, in sicer skrajnemu obrobju Krškega gričevja. Krško gričevje ima v svoji geološki zgradbi triasne kamnine, preko katerih so naloženi kredni sedimenti. Okolico Bučke gradi svetlosiv neplastnat dolomit in dolomit z rožancem, severozahodno od nje (Okič, Sleme, Stopno, Stara Bučka) pa se nahajajo dolomit, tuf argilit, dolomitna breča, precej več pa je tam tudi apnenca. Še posebej kraški je svet severovzhodno od Bučke (Močvirje, Sela, Legarje), kjer so vložki apnenca med dolomitom še bolj izraziti. Prisotnost apnenca je tod mestoma opazna tudi na površju, še posebej v Močvirju, kjer zasledimo elemente površinskega pokritega krasa. Južno od Bučke in Dolenjih Radulj prevladujejo sedimenti pleistocenske in holocenske starosti, kamor sodijo siva in rjava glina, ilovica, kosi rožanca in rjava ilovnata preperina. Ta del občine počasi prehaja v nizko Krško polje. Neposredno ob potokih (Čolnišček in Martink s pritoki) najdemo glinast prod kvartarne starosti. Potoki še posebej v svojem spodnjem delu (območje Čolnišč) odlagajo aluvialno glino.

Fosilni ostanki geološke preteklosti (Gorenje Radulje)

O pogostih stikih med prepustno in neprepustno kamnino v okolici Bučke pričajo številni izviri. Zaradi lege na stiku alpskega in dinarskega predela, ob tektonski udorini Krškega polja dokazujejo tudi občasni manjši potresi in topli vrelec na Resi. Potresi se pojavljajo predvsem vzdolž tektonske prelomnice, ki poteka od Vidma (Krško), prek Rake in Bučke do Škocjana.

Površje

Površje na območju Bučke je po svojih geomorfoloških značilnostih zelo razgibano, razčlenjeno na gričevja, slemena, številne doline in grape. Najbolj značilen element površja je stik med predalpskim in dinarskim svetom. Bučko (304 m) na severu obdajajo višji Okič (391 m), Lagarje (381 m), Boršt (444 m) in Kal (432 m), južno od Bučke pa se svet polagoma znižuje v nižinski svet reke Krke.

Na obrobju terciarnega Krškega gričevja so značilne terase zlasti na višini med 200 in 250 metri nadmorske višine. Najlepše so opazne v Jarčjem Vrhu, ob cesti, ki vodi z Bučke proti Dolenjim Raduljam, med Gorenjimi Raduljami in Močvirjem, v manjšem obsegu pa tudi v Dolenjih Raduljah in Zaborštu.

V okolici Bučke je nekaj lepih razglednih točk, ki nudijo poglede na Šentjernejsko in Krško polje, Gorjance pa tudi na "posavski svet", kot je v svoji pesmi o Bučki dejal pesnik Ivan Komljanec. Najlepši razgledi se ponujajo z Bučke, Slemena, Stopnega, Sel in Legarja. Na površju so ponekod vidni nekateri značilni kraški pojavi, še posebej na območju severovzhodno od Bučke. Tam ponekod prihaja na dan apnenčasta skalna osnova, najdemo pa tudi posamezne vrtače.

Vodna mreža

Gosto vodno mrežo na območju Bučke tvorita potoka Čolnišček in Martink s pritoki, ki sta tudi pomembno prispevala k oblikovanju površja. Za kraje okrog Bučke so značilni izviri. Nekateri se nadaljujejo kot potoki, drugi so bili urejeni v vaške vodnjake. Precej jih je danes že opuščenih (Rupa, Povšna, Tropca, Zavirje, Boršt), vodnjak v Gorenjih Raduljah pa je bil pred kratkim obnovljen s sredstvi občine Škocjan in Heliosa iz Domžal.

V Močvirski dolini so izviri še posebej izdatni, nekateri so zajeti tudi za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Pod Dougami izvira Hubajniški potok, ki teče pod vasjo Močvirje proti Dolenjim Raduljam, kjer se mu pridruži še potok Urbinček s pritoki. Skozi Dolenje Radulje tečeta kot Radulja in sprejmeta še vode iz Žigmance in Vejerja. V Dulah potok dobi ime Čolnišček ter pot nadaljuje po nizki Krški ravnini do sotočja z Martinkom. Ob tem potoku je pred drugo svetovno vojno delovalo kar devet mlinov in dve žagi.

Potok Martink ima več izvirov, in sicer pod Staro Bučko, na Resi in v Zaborštu. Južno od Lavrce teče v stalni strugi, sprejme vode Čolniščka in se pred Hrvaškim Brodom izlije v Krko. Martink je eden najbolj naravnih vodotokov, saj večinoma teče skozi gozd.

Vzhodno od Bučke, v vasi Štrit leži manjše jezero. Jezero je značilen sekundarni biotop, nastalo je v opuščenem glinokopu. Po opustitvi dejavnosti ga je zalila voda in v nekaj letih je jezero z obrežjem dobilo značaj naravnega biotopa. Jezero nudi odlične pogoje za sprostitev, oddih in rekreacijo ob in v vodi.

Podnebje

Območje Bučke pripada zmerno celinskemu podnebju vzhodne Slovenije. Odprtost Krške kotline proti Panonski nižini pa občasno ustvarja izrazite subpanonske vplive. Na območju ni vremenskih opazovalnic ali meteoroloških postaj, zato se lahko naslonimo zgolj na podatke Bučki bližnjih vremenskih opazovalnic na Telčah, Malkovcu in na Sevnem pri Novem mestu. Povprečna količina padavin znaša od 1100-1300 mm. Višek padavin je zaznati v zgodnjem poletju in jeseni, najmanj pa v zimskih mesecih. 70% vseh padavin je v vegetacijski dobi, to je od marca do oktobra.

Temperatura na bližnji vremenski opazovalnici je najvišja v juliju (povprečno 19 stopinj C), najnižja pa v januarju (povprečno -1,2 stopinji C). Povprečna letna temperaturna amplituda je 20,2 stopinji C. V dobrih 25 km oddaljeni vremenski opazovalnici v Novem mestu so v obdobju od 1981-2000 zabeležili povprečno 135 deževnih dni na leto, 25 dni s sneženjem 52 nevihtnih dni, 5 dni s točo, 53 s snežno odejo, 116 oblačnih dni, 1990 ur sončnega obsevanja in 56 jasnih dni. Krajevno sicer lahko prihaja do manjših odstopanj, še posebej v višjih predelih in na prisojnih legah.

Podnebje na Bučki zaradi vpliva panonskega klimatskega območja omogoča gojenje vinske trte. Sončna pobočja okoli Bučke (Sela) sodijo k območju vinorodnih dolenjskih goric.

Prst

V gričevnatem predelu Bučke se je na karbonatnih tleh razvila rendzina, rjava prst, katere zgornji sloj je temno rjave barve z malo glinenih delcev ter do 20% organskih snovi. Prst je pH nevtralna in razmeroma suha. Primerna je za sadjarstvo in vinogradništvo.

V nižinah so na pleistocenskih in holocenskih glinenih in ilovnatih nanosih rek in potokov nastale oglejene prsti in psevdogleji. Prst je slabše prepustna in kisla, a jo je z obdelovanjem mogoče delno izboljšati. Na bolj sušnih območjih, ki niso neposredno izpostavljena delovanju potokov so te prsti primerne za polja in travnike.

Rastlinstvo

Pisanost današnje rastlinske odeje je odraz danih ekoloških razmer ter delovanja človeka. Človek je skozi zgodovino spreminjal podobo pokrajine, krčil je gozd ter urejal polja in travnike. Prav zaradi slednjega so nastale nekatere značilne sekundarne vegetacijske oblike kot so monokulture drevesnih vrst (smreka, bukev), travišča in gozdni robovi. Med terciarne vegetacijske oblike sodijo njive ter obnjivska in plevelna vegetacija.

Velik delež površin pokriva gozd.

Na območju, ki ga pokriva KS Bučka uspeva kisloljubni gozd bukve, kostanja in hrastov, na majhnih površinah so raztresena tudi mokrišča, sicer pa so pogosta toploljubna travišča. Najbolj so razširjena gojena travišča z več združbami, ki sodijo k redu visoke pahovke. Ponekod je na zakisanih rastiščih najti jesensko vreso. Pogosta podrast v gozdovih so različne vrste praproti. Krakovski gozd, ki pri Štritu sega tudi na območje Bučke, sodi med najlepše ohranjene gozdove na Slovenskem. Na tem območju se pojavlja dob.

Pisani travniki zacvetijo v vsej svoji barvitosti.

Okrog Štritovskega jezera so se izoblikovali specifični pogoji za rast rastlin, ki ljubijo vlažna tla.

Nekatere domačije še vedno krasijo mogočne lipe.

Pri Gorenjih Raduljah je rastišče redke botanične posebnosti velikonočnice.

Živalstvo

V gozdovih na območju Bučke je precej stalne divjadi, kamor sodijo srnjad, poljski zajec, divja mačka in lisica, med pticami pa najdemo raco mlakarico, gozdnega jereba, golobe in grlice, kragulja, skobca, navadno postovko, šojo, srako, poljsko vrano, sivo vrano, krokarja in druge. Prehodno se v naših gozdovih znajdejo tudi damjak, navadni jelen in divji prašič. Za divjad skrbi Lovska družina Bučka.

Mirna jasa pod Zaborštom je pogosto shajališče srnjadi.

Prebivalci vlažnih gozdnih tal.

Skoraj neopazna v zelenju je bogomoljka.