domov

OD KARIBOV DO ANTARKTIKE

Vest o tem, da ima Bučka svojo spletno stran, ni obšla niti Južne Amerike. Tam se te dni potepata naša dobra znanca, Nataša Gradišar s Štrita in Matej Hočevar iz Hrastulj. Svoje potovanje sta začela oktobra letos v Venezueli in ga nadaljujeta proti jugu celine. Razveselila sta se Bučke na svetovnem spletu, saj bosta tako lahko spremljala dogajanje doma. Dogovorili smo se, da nam bosta svojo pot sproti predstavljala v sliki in besedi preko našega spletnega portala.

V nadaljevanju bomo na tej strani objavljali njune vtise in fotografije. Z njima pa boste lahko poklepetali tudi preko našega foruma pod temo "Od Karibov do Antarktike". Pogostost njunega javljanja bo odvisna od možnosti dostopanja do interneta.

Zahvaljujemo se za njuno sodelovanje in jima želimo prijetno potovanje.

Nataša in Matej pred paintball turnirjem maja letos. Takrat še doma.

(arhiv ŠD Bučka)


Na drugi strani sveta


Od Karibov do Antarktike, od Titicace do Ria de Jeneira, od Indijancev do gavčev.

Vse to in še mnogo več! Južna Amerika naju je preprosto očarala, zato bova najine vtise z veseljem delila z vami.

VENEZUELA

(prejeto 6. 12. 2005)


Potovanje v Južno Ameriko sva dolgo načrtovala in se ga vsak dan bolj veselila. Drugi oktober- slovo od Slovenije. Let preko Atlantika je trajal 12 ur, od 7- ih zjutraj do 1- ih popoldan - drug časovni pas. Pristanek v Caracasu, glavnem mestu Venezuele. Vojska, policija, varnostniki vse naokoli. Menjalci denarja, željni dolarjev, ki te vztrajno prepričujejo da imajo najboljši tečaj. Kar nisva vedela, ali bi še malo ostala na letališkem terminalu, ali pa bi se podala v "kruto" resničnost. Še bolj sva se zamislila, ko sva stopila iz klimatiziranega terminala na razgret asfalt. Oblila naju je vročina, v opomin, da sva v drugem svetu. Prevozna sredstva z neomejenim številom sedezev - ko zmanjka prostora v notranjosti, se vedno se najde prostor na strehi.
Venezuela leži na severu Južne Amerike (v nadaljevanju JA). Velika je za 46 Slovenij, obdana s Kolumbijo, Brazilijo, Gvajano in 2800 km karibske obale.

Na drugi strani oceana s pogledom proti domu.

Tropsko podnebje s sušno (dec. - apr.) in deževno dobo (preostanek leta). Raznolika pokrajina - od vroče obale do deževnega pragozda in gorske verige Andov z najvišjim vrhom Pico Bolivarjem - 5000m nad morsko gladino.
Krištof Kolumb je l. 1498 kot prvi Evropejec pristal v Venezueli in vse od takrat so Španci krojili usodo dežele. Pregnal jih je šele Simon Bolivar v začetku 20.stol., ko je Venezueli prinesel neodvisnost v okviru Velike Kolumbije in s tem postal njihov narodni heroj. Današnji predsednik Hugo Chavez s svojimi političnimi govori, ki so predvajani na vseh programih televizije zbuja veliko polemik, odpora in protestov.
Venezuelo zaznamujejo predvsem Angelski slap ( 979m - najvišji na Zemlji); lepotice, ki vso svojo mladost posvetijo izborom za miss in Simon Bolivar, brez katerega ni venezuelskega mesta.
Caracas, nevarno mesto s 5 mio. prebivalci, v katerem je vsak teden umorjenih 300 ljudi! Nočni sprehodi v Caracasu nikakor niso priporočljivi. Prizor, ki sva ga doživela ni nič posebnega. K starejšemu gospodu so pristopili trije fantje, mu strgali verižico in zbežali vsak na svojo stran. Brez ostaneš še preden se zaveš. Ob pogovoru z družabnimi in komunikativnimi domačini sva ugotovila, da se oni ne počutijo nič bolj varne v mestu, kot pa tujci. Mesto se zbudi šele uro pred poldnevom. Uniformiranost na vsakem koraku.


Vojaki, ki so v polni pripravljenosti v primeru nemirov. Črni trg denarja. Izredno mlade družine. Prehranjevanje na ulicah - številne stojnice s hrano. Za vsakogar si amigo - prijatelj, saj ti na ta način skuša prodati najrazličnejše stvari. Vse ulice so enosmerne. Široki stari avtomobili z usnjenimi sedeži, obvezna uporaba hupe. Le 2% pravih Indijancev v vsej Venezueli.
Caracas leŽi v dolini, 20 km od obale, z vseh strani ga obdajajo revna barakarska predmestja. Mesto izrazito kaže dve plati - prepad med revnimi in bogatimi. Center mesta s podzemno železnico, sodobnimi stavbami in nakupovalnimi središči, vse okoli mesta pa revna barakarska naselja, kjer starši nimajo denarja, da bi otroke poslali v drage zasebne šole, kar pa pomeni, da ne bodo deležni dobre izobrazbe in sveda skorajda ni možnosti, da se izkopljejo iz revščine. Kljub vsemu pa je očitno, da je Venezuela ena izmed najbolj razvitih JA držav, predvsem na račun naftne industrije, ki že od leta 1920 Venezuelo uvršča na prvo mesto med državami izvoznicami nafte. Razmerje med ceno bencina in vodo je neverjetno. Liter bencina stane pičlih 8 sit, medtem ko je potrebno za 1.5 l vode odsteti 200 sit. Cene so na splošno visje kot drugod po JA, vendar še vedno nižje kot v Sloveniji.
Caracas je bil za naju nekaj posebnega - prvi stik z JA celino, pa vendar ne tisto kar sva iskala, zaradi česar naju je JA tako privlačila - narava, ljudje - domačini, tipičnost! Caracas je kot glavno mesto preveč amerikariziran, zato sva se veselila nadaljevanja poti... več prihodnjič (karibski otoki).


VENEZUELA II.del

( prejeto 12. 12. 2005 )


Venezuelo na severu obkroža Karibsko morje, z neštetimi otoki in otočki. V Caracasu sva imela odlično izhodišče za obisk teh "slavnih" Karibskih otokov. Odločila sva se, da pozabiva na vse drugo, le sonce, morje in midva. Polna pričakovanja. Letališče in najinih 40 kg prtljage, natanko 100% preveč. Seveda zamuda letala, pa tudi ko je prišlo, nisva hotela verjeti, da je to najino prevozno sredstvo. "Stara škatla" s propelerji. 19 sedežev, brez pilotske kabine. Neznanska vročina. Vso pot odprta okna. Prelet številnih peščenih otokov, vse do Los Roquesa. Pristanek na izredno kratki travnati stezi. Pričakali so nas kdo drug kot vojaki.
Los Roques je narodni park malih koralnih otočkov. 40 takih, ki si zaslužijo ime in se 250 neimenovanih. Gran Roque je osrednji otok, le ta je postal najin dom. Na obali sva postavila šotor in se razgledala naokoli. Vročina, neznosna vročina. Ogromne školjke v belem pesku. Galebi, ki preletavajo čolne. Vasica s številnimi posadami (hiše v katerih živiš z otoško družino). Palme. Lepa stran otoka. Ko sva ga obhodila, sva namreč odkrila še marsikaj drugega: smetišča, kupe morske trave in blatno jezero na drugi strani, ki služi kot kanalizacija. Razočaranje, saj to niso bili Karibi kakršne si človek predstavlja: kristalno čisto morje, peščene plaže, do koder seže pogled, palme, polne kokosov... No, to definitivno ni bilo to! Je pa imel Gran Roque drugačne čare-otočane in njihov vsakdanjik.
Jutra, ko te že navsezgodaj zbudijo psi, ki lajajo na ribiče, željnih velikega ulova. Otroci, ki so vajeni obiskovalcev in se brezskrbno igrajo okoli šotora, ti delajo tortice iz peska in prinašajo rože. Družabni domačini, ki ne grejo mimo tebe brez prijaznega pozdrava. S povratkom ribičev se začne čisčenje rib in kričanje galebov. Sredi dne-siesta-nikogar ni videti, vsi počivajo in čakajo, da glavna vročina mine. Zaradi neznosne vročine ti poležavanje na soncu še na misel ne pride. Popoldan spet ribiči, ki pletejo mreže in otroci, ki se igrajo ob čolnih. Večerni sprehodi po obali in čudoviti sončni zahodi. Večerno prebujanje otočanov, čas za pogovore in glasbo. Odganjanje komarjev z DDT plinom, ki je pri nas že vsaj 20 let prepovedan.
Spanje v prevročem šotoru, v družbi mravelj, komarjev in kuščarjev. Ozračje je soparno dan in noč (beri: temperature se niti ponoči ne spustijo pod 25 C!!!). Ne verjameš dokler ne doživiš! Skratka, kolca se ti po prijetni domači klimi. Človek se vpraša kaj mu je tega treba!
Pogled na druge otoke-želja biti tam. Čoln. Otoček Madrisquis-čudovito. Palme, skorajda nobenega turista, kristalno čista voda, od modre, do zelene in turkizne barve. Rajsko bel pesek vsenaokoli. Obala, ki se izredno počasi spušča v morje. Ostaneš brez besed. To pa je že bolj podobno Karibom.
Karibski otoki so pravi prostor za oddih, možgancke na off, pa vendar sva najino "poležavanje" z desetih dni skrajšala za polovico. Venezuela klice!

Romantika na vrhuncu!


VENEZUELA III. Del

( prejeto 19. 12. 2005 )


V najbolj severni državi JA sva preživela skoraj tri tedne. Obala, mesta, naravne lepote. Najbolj nama je v spominu ostalo prijetno mestece Merida. Obdana je z zares visokimi gorami- štiri in pet- tisočaki. Najvišji Pico Bolivar je vedno v megli. Začetek Andov, 1577m. Merida ima toliko prebivalcev kot Ljubljana, vendar deluje kot ena velika vas. Ima nek čar- počutiš se kot doma. Verjetno tudi zaradi klime. Merida je zelo priljubljena med backpackerji (popotniki, ki vse kar potrebujejo nosijo s seboj). Center za aktivnosti na prostem. Vzdušje je povsem drugačno kot v velikih mestih. Umirjeno in obenem živo mestece. Na vsakem vogalu agencije, ki ponujajo najrazličnejše aktivnosti. Stojnice, kjer domačini prodajajo tipične izdelke.
Merida je znana po telefericu- najvišji žičnici na svetu, ki vozi na Pico Espejo (4765m). Pogosto jo popravljajo… In žal tudi, ko sva bila midva tam ni obratovala. Ljudje so povsem sproščeni, prijazni- nama je že zgovoren taksist Elvis, med potjo do hostla razložil, kaj vse si absolutno morava ogledat. Tu je bil tudi že čas za prvo pralnico- komaj sva jim dopovedala, da želiva, da belo in pisano perejo ločeno. Sicer pa pri 40 C to tako ni pomembno. Potem ti pa še vrnejo v istih vrečah kot si prinesel- no sva vsaj vedela za drugič.
Santa Catalina Canyon in canyoning: v neoprenskih oblekah, gojzarjih in s čelado na glavi smo plezali, skakali, brodili, plavali, se tudi potapljali v mrzli vodi. Najboljše pa je bilo plezanje v slapovih. Družba ostalih backpackerjev- Izraelci, Avstralci in Evropejci. Nova prijateljstva in izmenjava izkušenj. Z Izraelcema se kar nismo mogli ločit, saj smo čez dan skupaj spoznavali Merido, zvečer pa kartali in preizkušali venezuelsko pivo (cerveza Polar 222ml- 100sit).
Glede na to, da oba zelo rada jeva, sva se pošteno posvetila arepam: zdrobovi žepki, polnjeni s šunko, sirom, piščancem, govedino, jajci, zelenjavo, krompirjem, vse skupaj prelito z gorčico, kečapom, majonezo- skratka, v pravi arepi je vse možno! Okus odličen!
Avtobusna postaja in iskanje najbolj "optimalnega" (poceni in dobrega) avtobusa. V JA ima vsaka država morje avtobusnih pojetij- ogromna izbira, podobne cene, vse zelo nizke (naceloma drži en ura vožnje = 1 USD). Dvonadstropni avtobus in vožnja do mesta Maracaibo, ki leži ob jezeru Maracaibo. Dober opis v najini popotniški knjigi Lonely Planet: "vroč kot hudič in bogat z nafto". Menjava avtobusa. Tokrat sem vztrajala, da vzameva tak, pravi venezuelski avtobus, tak ki ga uporabljajajo domačini. Proti Matejevi volji sva vzela funny lokalni bus: gas, radio na ves glas, postaje kjer je kdo pomahal… Bili smo ze blizu kolumbijske meje, ko je nekaj glasno zaropotalo, nato pa se je bus ustavil- kardan! Sva bila prepričana, da bomo presedli na drug bus, vendar so se korenjaki spravili podenj in po 45 min smo se odpeljali dalje J. Kolumbiji naproti.

Osvežujoče!


KOLUMBIJA

( prejeto 23. 12. 2005 )


Kolumbija - kava, droge in rajska obala. Velikost: Francija, Španija in Portugalska skupaj. Za vstop sva potrebovala vizo, ki je veljala 30 dni. Potovanje je v tej državi zaradi gverilcev zelo omejeno. Slednji povzročajo veliko težav. Lahko se zgodi, da prideš na mejo, kjer ti pregledajo ruzak in v njem odkrijejo mamila - gre za to, da ti drogo pred mejo podtaknejo in če ruzak uspešno spraviš na drugo stran, ti ga ukradejo. Za ogled je zanimiv predvsem severni del dežele. Najprej sva se posvetila obali - Santa Marta in Taganga, nato pa se kolonialno mesto Cartagena in prestolnica Bogota. Temperature ob morju so zelo visoke- klima in ventilatorji so nuja. Nekateri kraji so še pristni, neokrnjeni, drugi spominjajo na Portorož. Na obali je ogromna izbira rib - pargo - najboljša riba kar sva jih kdaj jedla. Sadja pa je toliko, da bi lahko živela samo od tega: grenivka, avokado, mango, ananas, kokos, marakuja, papaja, granadila, zapote in še in še. Včasih nisva vedela kateri del sadeža je užiten, pa sva vseeno preživela. J Hamace (viseče mreže) so se nama tako prikupile, da ne moreva brez njih. Cene v Kolumbiji so nasploh zelo prijetne- kosilo se dobi že za 4.400 kolumbijskih pesov (400 sit). V Kolumbiji so naju presenetile tudi neskončne vrste na bankah- po 60 ljudi v vrsti, povsem mirni- nama je po pol ure prekipelo!
Kolumbija je bila pravi (k)raj za potapljanje. Nacionalni park Tayrona- 20m pod morsko gladino, koralni grebeni in pisane ribe. Drug dan pa 17 urna vožnja do Bogote, 2600 m nad morsko gladino. Bogota je ogromno moderno mesto- urejeno od samih ulic in trgov, do mestnega prometa. Ljudje so tako prijazni, da te na ulici ustavljajo in sprašujejo, če ti lahko kako pomagajo. Neverjetni so! Tudi sicer njihovi gostoljubnosti ni in ni konca. Za naju sta bila najbolj zanimiva Museo del Oro- najpomembnejši muzej zlata na svetu in solni rudnik z ogromno podzemno solno katedralo, ki sprejme 8000 ljudi!
Prijeten koncert v organizaciji vojske. Ja to je res nekaj posebnega. S tem se vojska (ki je je tudi v Kolumbiji na vsakem vogalu dovolj), skuša približat prebivalcem, predvsem mladini.
Nekaj posebnega je bil blatni vulkan de Lodo El Totumo. Fenomen, ki v svojem kraterju namesto lave skriva blato. V kraterju se sproščaš ob odlični masaži "domorodcev". Blato je izredno toplo in gosto - potopiti se je praktično nemogoče. Ko se blata naveličaš, pa se spustiš do morja, kjer te prijazne senorite okopajo, skoraj tako kot v srednjem veku. Seveda "domorodci" in senorite to tudi zaračunajo. Cartagena je bila ena izmed mest, ki jih ne bova pozabila. Španci so jo odkrili leta 1530 in iz nje naredili glavno pristanišče na karibski obali. Zaklade, katere so pokradli Indijancem, so preko tega pristanišča pretovorili v Španijo. Posledično je Cartagena postala tarča za pirate. Španci so v obrambo zgradili ogromen zid, ki še danes ponosno obdaja mesto. Ob tem pa še kolonialni trgi, cerkve, izredno slikovite ulice: pisane fasade, balkončki, ulične svetilke; trgi polni klopc na katerih posedajo prebivalci; prodajalci, ki s svojimi vozički prodajajo sladoled, sokove, sladice… Gospodje v oblekah, ki vabijo v svoje zlatarne, muzeje… Pozdravi ponosnih domačinov: "Welcomme in my country!" Po vsej Cartageni zlatarne z njihovimi tipičnimi žlahtnimi zelenimi kamni - smaragdi. In navsezadnje - zlato sploh ni drago!

Življenje ali smrt!?


EKVADOR I. del

( prejeto 27. 12. 2005 )


Ekvador leži točno na Ekvatorju (po njem tudi ime). Prišteva se med najmanjše države JA, pa je kljub temu 14x večji od Slovenije. Po sredini države potekajo Andi z glavno prometnico JA- Panamericano. Glavno mesto Ekvadorja je Quito, največje pa Guayaquil. V 20- ih pokrajinah živi 40 mio prebivalcev. Ekvador ima že od nekdaj burno politično dogajajnje: v letih od 1925-48 so kar 23x zamenjali predsednika! Pred šestimi leti so državno valuto sucre zamenjali za dolarje, kar nama je prišlo prav, saj sva si lahko naredila zaloge za naprej.
Ekvador je izredno revna država- 70% prebivalcev živi pod pragom revščine. Nepismenost, podhranjenost in delo otrok so se vedno težave, s katerimi se spopadajo. Zanimivo pa je, da so prebivalci kljub temu nadvse prijazni, dobrodušni in ponosni. Ure in ure ti pripovedujejo zakaj so drugačni od ostalih.
V Ekvadorju nama je bilo vse po vrsti všeč- vsak nov kraj, drugi ljudje, običaji, doživetja... Quito je mesto dogajanja! Leži v visoki Andski dolini, na 2850m. Quito je dve mesti v enem: staro kolonialno mesto in UNESCO-vo mesto. Nad njim bdi velik snežno bel kip Virgen de Quito (devica Marija). Plaza San Domingo, Plaza de Independenza, Plaza Grande, Plaza San Francisco... dogajanje vsepovsod! Otroške predstave, godbe, procesije, politični govori, showi, klovni na hoduljah, glasbene skupine, komedianti, ki se ti prikradejo za hrbet in te oponašajo... Ljudje so povsem sproščeni, posedajo po trgih in se zabavajo ob predstavah. Zbor desetih, dvajsetih ljudi, ki se čisto naključno zberejo in "padejo v debato" ni nič posebnega. Ogromno tipičnih prebivalcev: panamski klobuček, pončo, cule na ramenih iz katerih kukajo temne, skuštrane otroške glavice. Izredno mlade družine. V Ekvadorju sva opazila veliko ekonomsko odprtost- nimajo le lastnih proizvodov, ampak tudi ogromno tujih znamk: Nestle, KonicaMinolta, Black&Decker, Iskra... Cene pa so take, da bi človek kar vse pokupil. Za 132 USD se dobi super odlično kolo, 2 uri avtobusne vožnje stane le 1.50 USD in kosilo nič več kot 1 USD, torej 200 sit! V Quitu pa vidiš tudi ogromno otrok starih 6-7 let, ki si sami služijo kruh- večina kot čistilci čevljev, drugi prodajajo kakšne malenkosti, spet tretji v trgovini kupijo vrečko bonbonov in prodajajo enega po enega. Pridejo na mestni avtobus in v obliki pesmi povejo, da nimajo očeta in mame, da morajo delat, da dobijo hrano in te prosijo za drobiž. 22km severno od Quita se nahaja Mitad del Mundo (center sveta)- točka čez katero poteka Ekvator. Svetloba je zares močna, čeprav pa zaradi višine ni vroče, kot bi človek pričakoval. Številne predstave folklornih skupin, njihovih tipičnih plesov in andskih pesmi.
Od Quita se kar nisva mogla ločit- nama je tako prirasel k srcu! Mesto je zares lepo urejeno, zanimivosti, cerkve, ki so vredne ogleda ne samo iz sakralnega vidika (prikaz izbruha vulkana, ki je pokopal mesto...), prijetne ulice za pešce, na vsakem vogalu policaj ali vojak, ki pride prav, ko kaj iščeš. Čas je že bil za "vaško" Latacungo. Tržnica na kateri najdeš vse- od ocvrte prašičje koze in pečenega morskega prašička, do baterij (ki sploh ne delajo!). Prišla sva ravno prav! Na glavni dogodek v letu- Fiesta de la Mama Negra. Dogodek, ki se ga ne da opisat z besedami. Že prejšnji dan so bili vsi na nogah, ob ulicah so bile postavljene klopi, dišalo je vse naokoli, veselje in pričakovanje na obrazih domačinov je bilo očitno. Jutro in vojaške parade, godba, pečeni odojki. Točno ob dvanajstih se je povorka začela. Prva skupina, druga, tretja, deseta, dvajseta...

Starejši se zabavajo se bolj kot mlajši

Bilo jih je res ogromno. Vsaka je nekaj predstavljala- določeno vas (tipična oblačila, običaji), druga spet institucijo... Prav toliko godb, ki so jih spremljale. Med skupinami pa figure: angeli, kralj, kapitan... procesija je ena velika zgodba, ki se zaključi z Mamo Negro- moškim preoblečenim v žensko. V povorki tudi klovni s črtasto pobarvanimi obrazi in srnjakovimi rogovi v rokah, s katerimi so prečesali ljudi iz občinstva, da bi z njih spravili vse slabo, za povrh pa so po osebi z usti razpršili alkohol. Slednjega zares ni manjkalo. Imeli so ga tako nastopajoči, kot tudi gledalci- ves čas izmenjavanje in ko ti ga ponudijo, ga nikakor ne smeš zavrnit. V sprevodu se je na vsake toliko časa obvezno pojavil pečen odojek, ovešen s steklenicami česa drugega kot alkohola- žganja, malih pečenih prašičkov, kokoši, škatlami cigaret, pomarančami, bananami in se marsičem. Procesija je nepretgoma trajala več kot 4 ure, ko se je končno prikazala Mama Negra. Na najino veliko presenečenje, pa je bil to šele začetek dogajanja- pijančevanja do jutranjih ur. Res edinstveno doživetje- "fešta", katere se udeleži sleherni domačin!

Poželjivi pogledi


EKVADOR II. del

( prejeto 30.12.2005 )

Ekvador ima številne vulkane. Odločila sva se, da splezava na Cotopaxi, še preden sva točno vedela v kaj se podajava. Agencije za gorsko plezanje mastno zaračunajo, vendar pa je doživetje edinstveno. Predvsem najin vodnik Israel je bil v odlični formi- ves dan na praznovanju Mame Negre, vso noč delo v lokalu, ob 9-ih zjutraj pa na Cotopaxi!

Pogled na Cotopaxi z varnostne razdalje

S terencem smo se odpeljali do baze na 4500m. Ob 8ih zvečer smo bili že v posteljah, budilka opolnoči. Na ledenik se gre obvezno ponoči, saj podnevi zaradi sonca na tej geografski širini ni varno. Oprema: dva puloverja, flis, nepremočljiva jakna, kapa, šal, dvojne rokavice, hlače, hlače in se nepremočljive hlače, dvojne nogavice, gamaši, gojzarji in lučka za na glavo. Ob enih smo odrinili po zmrznjenem snegu. Po enourni hoji smo prispeli do začetka ledenika. Na vrsto so prišle dereze in cepin. Sprva je šlo brez tezav, nato pa je bilo zraka vedno manj in manj. Postanki so bili vedno bolj pogosti. Vedeli smo tri stvari: vrh Cotopaxija je na 5897m, zadnji čas da se odpravimo z vrha je 8.00 in tretja stvar- tudi povratek je težak. Z zrakom sva imela veliko težav, zadihana sva bila že po nekaj korakih. Postanek in po treh minutah počutje odlično, trije koraki in spet brez zraka. Ne moreš verjet dokler ne doživiš! Zasoplost, utrujenost, ruzak še dodatna obremenitev. Ledenik je bil vedno bolj navpičen in zaradi teme je bilo plezanje precej nevarno. Nekaj lučk se je začelo vračat- skupine ki so imele Cotopaxija dovolj. Mi smo še kar lezli v hrib in celo dočakali dan. Pogled kot v filmu Ice Age. Vse naokoli led in mrzel veter. Bili smo na 5500m, ko sva tudi midva rekla, da je to to! Pac živiva pod 300m n.m.v. in to za naju res ni bil mačji kašelj J. Malo sva bila razočarana, po drugi strani pa vesela, da greva nazaj v normalne življenjske razmere. Spuščali smo se zelo hitro in šele takrat se je zares začelo: soroche (višinska bolezen)- slabost, glavobol... Vsa srečna sva bila, ko sva spet prišla na normalno višino- 3800m.
Laguna Quilotoa je bila najina naslednja postaja. Avtobus poln domačinov je drvel skozi Ande. Ruzaka tokrat na strehi. Domačini so nama že na busu ponujali prenočišča v svojih hišah. Čudovito jezero v kraterju vulkana. Spustila sva se do gladine jezera. Glas trobente in piščali se je odbijal od sten kraterja. Pravljično. Na tej višini je precej mrzlo, predvsem ponoči. V hiši pa je bilo zares prijetno, toplo, domače. Sobica in svečke, saj vas nima elektrike. V družbi ostalih popotnikov sva se grela ob peči- pravo vzdušje za pogovore. Budilka ob 4.00 zjutraj in nadaljevanje najine poti.
Banos, obdan z gorami, majhna, a zelo urejena vasica. Prijeten hotelček v lasti Angleža, ki naju je takoj vzel za svoja. Odlične možnosti za aktivnosti. Prvi dan sva posvetila džungli. Vožnja do deževnega pragozda, nato pa brodenje po reki, plezanje, igranje tarzana (guganje na lijanah), plavanje pod slapom, občudovanje rastlinstva in živalstva. Čudoviti metulji, želve, kajmani, kače, papagaji, opice v zavetišču za živali. 40 vrst palm, kavčukov les, bambus, termiti, gozdne rože…

Banana njam!

Do amazonske skupnosti v deževnem pragozdu smo se odpeljali v drevakih. Spremljali so nas prijetni "džungelski" glasovi. Hoja čez viseče mostove in pogled na delto reke Puyo. Obisk vasice in spoznavanje njihovih običajev.
Banos je bil tudi izhodišče za gorsko kolesarjenje. S kolesi sva se v dežju podala na 60km dolgo pot po neverjetni pokrajini- ob cesti slapovi drug za drugim, padec na splozkih plošcicah in nadaljevanje vožnje.
Naslednje mesto Riobamba in spektakularna vožnja z vlakom po t.i. Hudičevem nosu. Vožnja traja pet ur, najbolj zanimivo pa je to, da se ne sedi v kupejih, pač pa na strehi! Posebno doživetje- vožnja skozi povsem neokrnjene vasice, kjer otroci točno vedo, kdaj pride vlak. Takrat vsi čakajo na dobrote, ki jih turisti mečejo z vlaka. Bonbonov si naberejo za vse tri dni- do naslednjega vlaka.
Cuenca je bila najina zadnja postaja v Ekvadorju. Zanimiva je predvsem kot mesto samo, zato tudi tukaj nisva ostala brez prijetnih vtisov. Skratka- Ekvador je res neverjetna država! Očaral naju je po vseh plateh. Še bi ostala, vendar pa sva se že neskončno veselila Peruja- Inkom naproti!


PERU I. del

( prejeto 8. 1. 2005 )


Peru je dežela, ki skozi vse leto privablja na sto tisoče turistov. Z razlogom! Zemlja izgubljenih civilizacij, puščavske sipine, Machu Pichu, Titicaca, neverjeten rastlinski in živalski svet… Peru ima zelo bogato zgodovino- najbolj izstopajo Inki, ob njih pa še toliko drugih "neverjetnih" starodavnih kultur, da bi najin mesec v Peruju lahko podaljšala še za dva.

Najljubši motiv kulture Moche

Tretja največja država v JA ima 28 mio. prebivalcev. Peru sva raziskovala sredi deževne dobe, a na srečo nama je bilo vreme ves čas naklonjeno. Tu se je začelo "glihanje" do onemoglosti! Vsak te skuša opeharit 100/na uro! Sva imela že veliko izkušenj, ampak tako hudo pa še ni bilo! Vsepovsod Centro Artesanal (tržnica s spominki) in podjetni prodajalci. Ko ti postavijo ceno, moraš vztrajat pri za polovico nižji vsoti, saj na koncu ceno neverjetno spustijo, če pa rečes "no gracias" (ne hvala), hodijo za teboj in sprašujejo "cuanto amigo" (koliko prijatelj)? Res so neverjetni"! Gliha se za hotele, avtobuse, v agencijah,… V Peruju so pogoste demonstracije, saj so ljudje navajeni, da svoje nezadovoljstvo pokažejo. Ta država je prinesla tudi odrešitev- kokine liste. Odlično pomagajo pri višinski bolezni, mirijo želodec, odlični so za jutranji čaj. Skratka, koka trikrat na dan.
V Peruju sva se ustavila že takoj za mejo, v simpatični obalni vasici Mancora, kjer je zaradi odličnih valov za surfanje in kajtanje več turistov kot pa domačinov. Slednji s konji na obali čakajo, da dopustnike popeljejo po peščeni plaži. Hollywoodsko! Surfanje naju je navdušilo! Sprva je izgledalo zapleteno, vendar je res preprosto. Potrebno je ujeti pravi val, skočiti na surf, nato pa se prepustit morju.
Potem pa zares- Truilljo in spektakularen sprehod skozi zgodovino. Mesto je obdano s templji civilizacij izpred 1500-tih let. Sredi puščave se dvigajo masivne obredne piramide, templji, labirinti… vse zgrajeno iz mivke, v notranjosti pa poslikano z impresivnimi motivi. Huaca del Sol y de la Luna- templja sonca in lune (V teh starodavnih civilizacijah je vse povezano z naravo, saj je bil to temelj za njihovo vero). Nato tempelj La Huacha Arco Iris- mavrični tempelj. Slednji je eden najbolj ohranjenih templjev civilizacije Chimu, saj je bil do leta 1963 v celoti prekrit z mivko (velika večina Peruja je ena sama puščava). Chan Chan je bil glavno mesto civilizacije Chimu. Predstavlja največje blatno mesto na svetu, z 10.000 strukturami, od ogromnih sten, kanalov in piramid, do kraljevih palač, nekdaj okrašenih z dragocenimi kovinami. Vsi ti templji pa ne bi bili nič brez zgodb, ki govorijo o njihovem načinu življenja, o družbeni ureditvi in o obredih kot so divja praznovanja in kruta žrtvovanja.
Glavno mesto Limo sva obdelala zelo hitro. V prijetnem sodobnem mestu nisva izgubljala časa, saj je bilo še toliko ostalih zanimivosti. Ogledala sva si najbolj pomembne muzeje, saj imajo prestolnice navadno najboljše zbirke in tudi tukaj je bilo tako.
Pisco je bil izhodišče za narodni park Paracas- slavno galapaško otočje v malem (Galapagos spada k Ekvadorju. Znan je po izredni flori in fauni, vendar pa je izključno za "bogataše", saj že sama vstopnina v park znaša 100USD, da o letalski/ladijski karti sploh ne govorimo.) V Paracasu sva videla neverjetno družabne pelikane, ptičje pingvine, na tisoče raznovrstnih ptic, želve in čudovite morske leve. Za Paracas pa so značilni tudi veliki kupi, z nitrati bogatimi iztrebki, imenovanimi guano, ki so tako dragoceni, da je zaradi njih prišlo celo do t.i. Guano vojne.
Huacachina je bila ena izmed edinstvenih vasic, ki sva jih obiskala. Vasica v mivki. Obkrožena je z ogromnimi sipinami, na dnu pa je jezero, okoli katerega se stiskajo hišice. Tukaj sva se preizkusila v bordanju- na mivki! Edinstveno!
In slavna Nasca. Spet na letalo. Nasca človeku vzame dih! Figure, ki jih je v puščavo vrisala kultura Nasca od 900pr.n.št., do 600 n.št., se raztezajo na območju 500km2, več kot 800 črt, 300 figur. Najbolj znane figure so 90m dolga opica, kondor, človeski ptič, pajek, astronavt, albatros … Figure zaradi katerih ne moreš spati! Le zakaj so se v tem času ukvarjali z risanjem po zemlji in kar je najbolj neverjetno- figure so tako ogromne, da jih je mogoče videti le iz letala! Razlagi sta dve: prva pravi, da je ljudstvo skušalo privabit božjo pozornost in njihovo naklonjenost, druga pa se na podlagi raziskovanj sklicuje na astronomski koledar. V mestu Nasca, kjer že pet let ni padlo niti kapljice dežja, sva si ogledala tudi celoten postopek pridobivanja zlata- zares zanimivo.
Akvadukti so bili še ena stvar, ki sva jo dodala na najin seznam imenovan "Neverjetno!" Umetniki ponovno ljudstvo Nasca. Vodni kanali so bili grajeni tako močno, da jih niti potres, ki je uničil ves kraj, ni premaknil. In še in še… in to je bil šele začetek najinega popotovanja po Peruju.

Ena izmed figur Nasce- človeski ptič


PERU II. del

( prejeto 12.1.2006 )


V središču nekdanjega inkovskega imperija leži skrivnostno mesto Cusco. Višina 3300 m. Obdan je z neverjetnimi spomeniki pradavnih izgubljenih civilizacij, tu se nahaja slavni Machu Pichu. V t.i. mestu bogov se ljudje še vedno sporazumevajo v jeziku Quechua- prvotnem jeziku andskih gora pred prihodom Špancev. Cusco je mesto, ki obiskovalca popelje v zgodovino- tradicija in legende, kjer včasih ne veš kje se dejstva končajo in miti začnejo.
Legenda pravi, da je bil prvi Inka Manco Capac, ki je zrasel iz skale imenovane Titicaca. Inkovski imperij je obstajal le stoletje (1430-1532). Obsegal je območje vse od južne Kolumbije do centralnega dela Čila. Gradili so čudovite mogočne naselbine vrh gora. Civilno vojno med polbratoma Atahualpo in Inka Huascaro so Španci s Franciscom Pizzarom na čelu izkoristili za zajetje zmagovalca Atahualpe, za katerega so v zameno za izpustitev zahtevali sobane zlata. Slednje so tudi dobili in Atahualpo takoj zatem umorili.
Mesto je s svojimi tlakovanimi ulicami prav čarobno. Takoj po prihodu sva se namestila v park in samo opazovala živo dogajanje okoli naju. Napaka! Najprej sta prišla dva fantka in naju prepričevala naj kupiva razglednice. Nato čistilci čevljev, ki so naju že drugod prisilili, da sva uporabljala le še sandale. Zatem starka, ki je vztrajala, da jo slikava (za nekaj solov seveda)! Pa še prodajalci najrazličnejših pletenin iz alpakine volne... Skratka - edini način, da sva se jih znebila - iz parka sva dobesedno pobegnila!
Zanimivosti je v Cuscu toliko, da nisva vedela kje naj začneva. V enem dnevu sva obdelala Valle Sagrado- Sveto dolino Inkov in nekdanja inkovska mesteca Pisac, Ollantaytambo, Puca Pucaro in druge arheološke parke z njihovimi vojaškimi, administrativnimi, religioznimi in kmetijskimi sekcijami. Ogledala sva si se spomenike kultur Chavin, Moche, Wari... Inka muzej pa je bil še dodaten vir informacij o starodavnih ljudstvih. Domačini množice prihajajočih izkoristijo za prodajo svojih izdelkov - kar na tleh razgrnejo kar imajo. S tem, ko kupiš kakšno malenkost marsikoga osrečis - nasmeh in veselje na njihovih obrazih so že dovolj velik razlog za nakup. Pika na i popolnemu dnevu.

Machu Pichu s Huayna Pichu-jem v ozadju

Nato pa na Machu Pichu. Budilka ob 3.00 in vzpon po strmini. Ob šestih v idilični pokrajini, na glavni razgledni točki, še preden pridejo trume turistov. Res je tako kot na nešteto slikah, ki sva jih videla in se lepše! Spet sva ostala brez besed. Pravi namen izgradnje Machu Pichuja in njegova funkcija so še vedno predmet ugibanj. Do leta 1911 nihče ni vedel zanj. Zgodbe o izgubljenem mestu pravijo, da so Inki v teh gorah zgradili mesto, da bi ohranili svojo kulturo. Zelo verjetno pa je bil Machu Pichu izjemno pomemben kot obredni center. Ves dan sva si ogledovala nekdanje templje, palače, stolpe, fontane, terase... med stavbami se ponosno sprehajajo lame, ki dajejo dodaten čar ruševinam. Splezala sva še na Huayna Pichu za čudovit razgled na Machu Pichu, nato pa nazaj v dolino.
Za Cuscom pa v čudovito belo mesto Arequipa, ki je bilo tudi izhodišče za turo imenovano Canon del Colca. Tri dni vožnje po prašnih makedamskih cestah, ogromni tropi vikunj, pusta pokrajina z vulkani v ozadju, izredno globok kanjon, večer kjer so nas s tipično glasbo in plesi zabavali domačini, priprava na glavni praznik vasi... In čakanje na kondorja. Kondor je veličasten ptič, ki leti na višini 4000-5000m in čez krila meri do 2 m. Po dveh urah napetega čakanja se je le prikazal.
Puno je bil zadnja postaja v Peruju. Mestece ob čarobnem jezeru Titicaca. Jezero, ki lezi na meji med Perujem in Bolivijo - znano kot najvišje ležeče plovno jezero na svetu (dolžina 230 km, širina 97 km). Nekdanji prebivalci obale jezera so si otoke zgradili, da so se tja umaknili pred agrasivnimi ljudstvi. Z ladjico smo odpluli do slavnih plavajočih otokov Uros. Zgrajeni so iz ločja, katerega je potrebno vsakih 15 dni na novo naložit saj se otok pogreza in spodnji del odpada. Tudi sicer je življenje prebivalcev otoka prepleteno z ločjem, saj ga uporabljajo za gradnjo domov, tipičnih prikupnih čolničkov in turističnih izdelkov. Ločje je celo užitno. Otok je zaradi nenehnih novih plasti vedno prijeten in mehak.
Ustavila sva se tudi na kamnitem otočku Amantani, kjer sva ves dan preživela pri tamkajšnji družini. Ljudje živijo zares odmaknjeno življenje, povsem tako kot nekoč - deluje kot svoj mali svet. Otok je še vedno brez elektrike in vodovoda. Hišna tla so iz blata, strop pa je prekrit s polivinilom. Zvečer so naju oblekli v njihove narodne noše (ki jih nosijo vsi otočani skozi ves dan), da sva smela v njihovo krčmo. Ples z domačini je bil neizogiben. Za zajtrk sva dobila kruh, za večerjo riž in krompir, za kosilo pa kar vse troje skupaj. Hrana, od katere tudi sami živijo. Pridelajo še kakšno zelenjavo, to pa je tudi vse. Ob hrani vedno pijejo odličen čaj iz munje - zelo zdravilna rastlina, ki zelo lepo diši in daje dober okus. Slovo od družine in slovo od Peruja. Nato pa v najcenejšo državo JA.

Domačinke z zvestimi prijateljicami lamami


BOLIVIJA I. del

( prejeto 19.1.2006 )

Bolivija v središču JA deluje kot pozabljena dežela. Poleg Paragvaja je edina država, ki nima morja. Skozi zgodovino je bila nenehno v vojni s svojimi sosedami, zato ni čudno, da je tako izčrpana. Obenem je tudi država z največ tipičinimi prebivalci v JA in močno tradicijo. Življenjski standard je izredno nizek. Bolivija je država, ki trpi probleme tretjega sveta. Po velikosti je peta na lestvici največjih JA držav (50 x večja od Slovenije). Copacabana je bila najin prvi stik s to deželo. Romarsko mesto naju je presenetilo: ogromna pisana katedrala, kulturno dogajanje in odprti domačini. In spet sva bila ob jezeru Titicaca. Cesta se ves čas vije ob vodi, pogled na jezero pa je čudovit.

V najvišjo ležečo prestolnico na svetu (3660 m) sva prispela 5 dni pred volitvami. Mogoče se nama ravno zaradi tega La Paz ni preveč prikupil. Prebivalci so bili zelo napeti, na cestah je vladal kaos, v daljavi so odmevali poki dinamita, čistilci čevljev pa kot kakšni kriminalci na obrazih nosijo maske iz katerih kukajo le oči - razložili so nama, da zaradi družbene zaznamovanosti. Celoten La Paz leži v hribu. Ulice so zelo strme, kar je za njihove avtomobile s povsem obrabljenimi gumami velika težava. V mestu sva komaj dobila sobo. La Paz je postal precej priljubljena destinacija že zaradi bolivijskih cen. Vse po vrsti je neverjetno poceni. Dvoposteljna soba 900 SIT/noč, velika sadna solata 30 SIT, 12 urna avtobusna vožnja 2000 SIT. Hrana je tako poceni, da se nama je ni splačalo kupovat, pač pa sva zajtrke, kosila in večerje jedla v restavracijah.

V La Pazu sta se nama v spomin najbolj vtisnili dve stvari: kokin muzej in čarovniški market. Prvi prikazuje zgodovino koke, njeno uporabnost in učinke. Na čarovniških stojnicah (ki so zasedle celo ulico), pa sva z gnusom opazovala posušene zivali - žabe, ptice, suhe zarodke lam… Ja, Bolivija pač!
Eden izmed dni v Boliviji je bil namenjen adrenalinu - spustu po poti smrti - najbolj nevarni cesti na svetu. Vodnik plus pet kolesarjev, za nami pa kombi z rezervnimi kolesi. Iz 4700 m na 1200 m nadmorske višine, v pičlih 3 urah. Na vrhu mraz in veter, spodaj tropska vročina in vlaga v zraku. Izredno strma cesta, ob njej prepad, nobenih varnostnih ograj, večino poti makedam. Prah v katerem smo za dihanje potrebovali maske. Vožnja pod slapovi, slalom med vaškimi otroci in kokošmi. Bilo je odlično, po drugi strani pa srhljivo, ko smo dohiteli tovornjak, ki je visel na robu prepada, ko smo videvali številne križe in domačine, ki stojijo v ostrih ovinkih in mahajo z rdečo (vozilo na vidiku) oz. zeleno zastavico.

Cesta, ki letno terja 200 žrtev

Mesto Sucre je kulturno srce Bolivije. Slednji nama je bil bolj všeč kot La Paz. Prijetno, mirno mestece, z živim nočnim dogajanjem, najrazličnejšimi empanadami (sladko testo polnjeno z nadevom), pivom, ki se v ustih peni kot šampanjec…

BOLIVIJA II. del

( prejeto 19.1.2006 )

Najvišje ležeče mesto na svetu - Potosí sva obiskala predvsem zaradi blžnjega rudnika srebra. Mesto je bilo nekoč zaradi srebra izredno bogato - najbogatejše v JA. V teh rudnikih je zaradi težkih pogojev dela umrlo 8 mio ljudi. Danes UNESCO-vo mesto ni več med bogatimi, saj so rudniki že skoraj povsem izčrpani. Rudarji delajo v skupinah, v kateri vsak dobi svoj delež, ki ga nato proda. Rudarji umrejo v roku 10 let od pričetka dela v rudniku!!! Ogled je bil zahteven, šokanten in nepozaben. Občutili smo kakšno je življenje teh rudarjev v resnici. Pred vstopom v rudnik smo nakupili darila: kokine liste, brezalkoholno pijačo in dinamit. Imeli pa smo to "srečo", da je bila sobota in to ravno dan pred volitvami, zato smo srečali le eno skupino rudarjev. V rudniku delajo po 12 ur na dan, v nemogočih razmerah (40 stopinj C, močan vonj silicija, ozki umazani rovi - pogosto se tako skrčijo, da smo se morali plaziti po tebuhu).

Srebro, ki pelje v smrt

Delo je še vedno ročno, z osnovnimi orodji. Vse, kar smo nakupili smo torej predali tej edini skupini. Daril so bili tako veseli, da so našo pijačo takoj "začinili" s svojim 98% alkoholom, katerega v rudniku nenehno pijejo, da laže prestajajo napore. Vztrajali so, da pijemo z njimi , ven pa nas niso spustili dokler pijače ni zmanjkalo. Iz rudnika smo mi kazali pot našemu vodniku in ga malodane podpirali, da je prilezel ven. V Boliviji se zgodi tudi kaj takega. Dan volitev je pomenil, da se nihče ne sme "ganit", torej sva obtičala v zaspanem mesta, 4000 m nad morjem. Podnebje je tu neverjetno. Ni tako mrzlo kot bi človek pričakoval, predvsem pa je sonce neverjetno močno. Ožgalo naju je skozi majico!

V tem delu sveta so pokrajine res neverjetne. Za tri dni sva se odpravila na turo skozi Salar de Uyuni. Nobenih cest, stavb, rastlin, ljudi… Prvi dan sama puščava. Solna tla v neskončnost - ne vidiš kje se sol konča in nebo začne. Upali smo, da nas naš terenec v tej vročini ne bo pustil na cedilu sredi ničesar. Zgodilo pa se je ravno to! Videli smo hotel v celoti zgrajen iz soli s solnimi mizami, posteljami, vazami… Otok cvetočih kaktusov se je dvigal sredi puščave, kamnita drevesa, med gorami zelena jezera v katerih odsevajo vulkani, ob njih pa ogromne skupine rožnatih flamingov in viskačev (dolgorepi glodalci podobni zajcem).

Rožnati flamingi, ki se ogledujejo v jezeru

Gejzirji so naju navdušili! Ob njih smo pri -10 stopinjah C dočakali sončni vzhod. Vrelo, brbotajoče blato in luknje iz katerih piha vroč zrak, ob tem pa povzroča oglušujoč hrup. Nato pa se topli vrelci s 30 stopinjami C , ki so v tem mrazu zares prijali. In že sva bila na drugi strani meje - v Čilu.


ČILE

( prejeto 1. 2. 2006 )

Republika Čile je dolga in ozka obmorska država na zahodu JA, med Tihim oceanom na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji na Peru, na vzhodu na Bolivijo in Argentino. Dolžina Čila je celih 2300km, širina pa od 90-430km. Višina od morske gladine do 6.000m.
Čile je zelo razvita država. Ljudje so tako po izgledu kot tudi po karakterju zelo podobni Evropejcem. Moderno, hitro življenje in individualizem. Zanimiv dogodek se je zgodil na ledeno mrzlo jutro pred tremi leti, ko je ameriški umetnik potreboval 400 ljudi, da bi goli pozirali za njegovo fotografijo. Prikazalo se jih je preko 3000!
Na skrajnem severu Atacama - najbolj suha puščava na svetu. San Pedro de Atacama (2440m) je zelo ljubek kraj- nobenega betona, asfalta, hišice so majhne, ometane z blatom, ulice pa so peščene. Jutra so mrzla, sveža; temperatura se ponoči spusti do ničle, čez dan pa je "puščavsko" vroče. Za dom nama je služil prikupen hostel Sonček Slovenke Mojce.
Prihod v Čile je bil za naju precej šokanten. Prvi šok je povzročila sprememba temperature. V desetih urah iz -5 C na 35 C. Drugo presenečenje so bile cene. Vedela sva, da Čile po cenah le malo zaostaja za Slovenijo, vendar pa sva se glede slednjega v JA zelo razvadila.
Za božič sva iz Čila skočila na drugo stran meje, v vročo Mendozo- Argentina. Nisva se mogla privadit novoletnemu okrasju v taki vročini. Seveda pa nisva imela težav s privajanjem na sladoled. Ob desetih zvečer temperatura celih 30 C. Hotela sva videti kako polnočnica izgleda na tem koncu sveta., vendar brez uspeha. Cerkev zaprta, nikogar nikjer, restavracije pa do zadnjega stola polne ljudi. Po ulicah oglušujoče pokanje petard. Povedali so nama, da mašo pripravijo prej, navadno ob desetih, nato pa sledi božična večerja. Tudi prav. Pa drugič.
Nazaj v Čile. Santiago, prestolnico države so v 16.st. ob reki Mapoche ustanovili španski osvajalci. Ima močan evropski in ameriški pridih: visoki nebotičniki, podzemna železnica in prebivalci v poslovnih oblacilih. Mesto naju je zaposlilo za nekaj dni. Center nama je bil izredno všeč- eden izmed najlepših v JA, saj ima veliko neverjetno širokih tlakovanih ulic, namenjenih le pešcem. Te ulice se križajo in ustvarjajo odličen prostor za ulične umetnike.

Stari del mesta

Poraba sladoleda je v tem mestu neverjetna. Z njim se hladijo vsi- od najmlajšega, do najstarejšega. Celo policaji na konjih se v vročini odpravijo v park in si ga privoščijo v zavetju dreves. Prav pridejo tudi fontanice s pipami, ki služijo prebivalcem, da iz njih pijejo vodo.
Ker je bilo Novo leto pred vrati, sva se odpravila na obalo, v Valparaiso. Dogajanja je bilo res veliko. Še posebej zanimiv je njihov sneg- iz papirja izrezani okrogli listki, zaradi katerih je bilo vse mesto belo. Nisva mogla razumeti prebivalcev Santiaga, ki so si v Valparisu sredi mesta postavili mizo z novoletno večerjo. Midva sva si našla prijetno razgledno točko nad mestom in Novo leto dočakala ob kartanju s Čilenci. Ognjemet z ladij je bil res veličasten, predvsem zaradi odseva lučk v morju. Po ognjemetu sva se pridružila množicam ob glasbi, nato pa najino prenočišče- park. Valparaíso ima mnogo manj postelj kot obiskovalcev v tem času, zato je povprečna cena dvoposteljne sobe 76.000 pesov oz. 30.000 sit.
Velikonočnih otokov oz. Rapa Nui žal nisva mogla obiskat, bi pa vsekakor bilo zanimivo. 3.700 km zahodno od JA obale so se naselili Polinezijci, ki govorijo jezik Rapa Nui. Čilenci so zelo ponosni nanje in njihove slavne ogromne kamnite skulpture prikazujejo kot spominke za turiste.


ARGENTINA I. del

( prejeto 3. 2. 2006 )

Tango, gauči, asado, mate, siesta - brez dvoma Argentina. Ogromna država, ki je bila pred gospodarsko krizo najbogatejša v JA. 85% prebivalstva je evropskega porekla, med njimi tudi precej Slovencev. Argentina je konec leta 2001 doživela hudo finančno in politično krizo, posledice pa so občutne še danes. Država na zunaj ne izgleda revna, vendar pa skoraj polovica ljudi živi v revščini.
Argentina je osma na lestvici največjih držav sveta. Razdalje so tu zares velike. V januarju zaradi počitnic pride do "preseljevanja narodov" na obalo, v Patagonijo, v Bariloche, skratka tja, kamor sva bila namenjena tudi midva. Rezervacije prenočišč in avtobusov so postale nujnost, cene pa sezoni primerne. Že prvo mesto v Argentini naju je navdušilo. Mendoza, kjer ljudje zagotovo znajo živeti. Počutila sva se kot doma ... Travniki, drevje, vinogradi; v mestu pa dobre restavracije, zanimivo kulturno dogajanje ter parki polni cvtetočega majnika in vrtnic. Prijaznosti Argentincev kar ni in ni konca. Pri kupovanju sadja nisva imela drobiža, zato naju je dobrodušen gospod želel odslovit kar brez plačila.
Argentinci so izredno prijeten narod. Po videzu so zelo podobni evropejcem, po karakterju pa so povsem drugačni. Zelo so družabni, odprti, topli ljudje. Človek se hitro privadi njihovim pozdravom, pri katerih nikoli ne manjka poljubček na lica (niti takrat, ko se srečajo policaji). Hrana je v Argentini odlična in zelo raznolika. Slavni debeli goveji zrezki so zares debeli! Mesa se tukaj poje ogromno. Kruha skorajda ne poznajo. Kot sladica je zelo priljubljena Enasalada de frutas (sadna solata); slaščic iz Dulce de Leche (karamela) pa je toliko, da se jih človek naje za celo življenje. Ob dobrem kosilu nikoli ne manjka argentinsko vino. Predvsem nedelje so pogosto rezervirane za družinski asado (meso pečeno na žaru). Večerja je v Argentini obilna, navadno po deveti uri, tako, da se ob "debati" redko konca pred polnočjo.
Argentinci veliko dajo na šport. Rugby, tenis, polo, golf, moto dirke in smučanje so zelo priljubljeni, nogomet pa je obsedenost! Slavna Boca ima privržence po vsej deželi. In ko v Argentini "pade" gol, ta gooooooooooooooo…..lll traja skorajda v neskončnost. Razgibana pokrajina naju je spremljala vse do mesta San Carlos de Bariloche, ki leži v območju voda, na obali jezera Nahuel Huapi. Zasneženi vrhovi bližnjih gora odsevajo v zeleni vodni gladini. Turistična meka sredi poletja. Argentinci okupirajo skoraj vsa prenočišča, kar jih mesto premore. Celotno območje jezer je čudovito. Mnogi ga primerjajo z našimi Alpami. Jezero je tako veliko, da zaradi močnega valovanja izgleda kot morje. Pokrajina je odlična za raziskovanje s konjskega hrbta. Odpravila sva se na poldnevno jahanje. Razgled na jezera je bil kljub slabemu vremenu nepozaben. Bariloche sva obiskala v začetku poletja, zato snega za smuko ni bilo, kljub temu pa sva se z žičnico povzpela na Cerro Catedra l- enega izmed največjih smučarskih centrov v JA, ki ima skupno 70 km. žičnic in gondol. Na vrhu (3500m) pa je bilo vseeno dovolj snega za sankanje.

Jezero Nahuel Huapi

Všeč nama je bilo tudi mestece El Bolson. Zeleno, prostrano in zelo lepo urejeno. Osrednji park z laguno je vedno poln mladine, ki se zbira ob zvokih kitare. Iz El Bolsona pa v Patagonijo, v najbolj južno mesto na svetu - Ushuaio.

ARGENTINA II. del

( prejeto 16.2.2006 )

Patagonija je odmaknjen, mistični košček sveta, ki se še danes vztrajno izogiba krempljem modernega sveta. Tu se v mrzlih vodah Antarktike konča rep Andov. Z vlago nasičeni vetrovi Pacifika se podijo po neskončnih travnatih ravninah. Brezmejna dežela JA kavbojev oz. gavčev se na stotine kilometrov ne spremeni niti za odtenek. Razdalje so nepredstavljive. Od Buenos Airesa, do Ushuaie na jugu, je več kot 3200 km. Veliko cest je še vedno makadamskih, zato avtobusi z mrežami na vetrobranskih steklih izgledajo kot oklepna vozila. Gostota prebivalstva je v Patagoniji izredno nizka. Grčavi, odporni ljudje posedujejo ogromne površine. Posestva, ki merijo manj kot nekaj tisoč prištevajo med "bajtarje". Črede ovac se še vedno pasejo po prostranih ravninah, čeprav je danes turizem prevzel funkcijo vira preživetja. Poleti Argentinci "napadejo" prijetno hladen jug dežele. Čudovita smaragdna jezera, kristalni ledeniki in veličastni ter drzno oblikovani vrhovi so dovolj velik razlog za dolgo pot.

Na jugu so naju najbolj navdušili kraji El Chalten, El Calafate in Ushuaia. Prijetno malo turistično mestece El Calafate leži štirideset ur avtobusne vožnje od prestolnice. Ko v dvanajstih hotelih ni bilo prostora za naju, nama je postalo jasno, da so se zares začeli "hudi časi". 80 km oddaljen ledenik Perrito Moreno je tisti, ki privablja številne obiskovalce. Je eden izmed najaktivnejših ledenih površin na svetu. Zaradi njegovega hitrega premikanja se v jezero neprestano rušijo velikanski skladi ledu in ob lomljenju pride do bobnenja, ki ni nič manj glasno od streljanja topov. Dolžina ledenika je celih 14 km, višina pa 55 m. Pogled nanj ustvarja občutek nebogljene majhnosti.

Veličastni Perrito Moreno

El Chalten sva obiskala zaradi izredno spoštovane gorske verige Fitz Roy. Na zapleteno in tvegano pot se podajo le najbolj zagrizeni alpinisti, saj tam gori vladajo smrtonosni viharji. Midva sva se odpravila na devet urni treking po prijetni gorski pokrajini. Vreme je tu izredno spremenljivo, pokrajina pa osupljiva. Da sva prišla do Ushuaie, sva morala dvakrat prestopit mejo. Ob koncu Patagonije se Čile razteza vse od Pacifika, pa do Atlantika, zato za v Ushuaio ni druge poti kot skozi Čile. Človek bi mislil, da se kontinent s Patagonijo konča, vendar pa je "pod njim" še en lep kos sveta Tierra del Fuego oz. Ognjena zemlja. Ogromen otok je od Patagonije ločen z Megallanovim prelivom.

Ushuaia leži v prikupnem zalivu, ki se nadaljuje v preliv Beagle. Mesto, ki je staro le nekaj več kot 200 let, dolgo ni bilo drugega kot ogromen zapor, od koder se res ni dalo pobegnit. Pustolovci in trgovci so v davnih časih poskusali obpluti rt Horn in še danes tu leži precej ladijskih razbitin. Pred postavitvijo svetilnika so v pomoč pomorščakom noč in dan kurili ogenj. Danes je Ushuaia pomembno pristanišče tovornih ladij, ki plujejo skozi kanal in priljubljena destinacija luksuznih križark. Potovanje na Antarktiko je najcenejše iz Ushuaie, saj za deset dni stane"pičlih" 1.000.000 SIT. Zelo vroča tema v Ushuai in celotni Argentini so tudi Islas Malvinas oz. Falklandski otoki, zaradi katerih je pred 25 leti prišlo do vojne z Angleži.

Navdušena sva bila, ko sva končno prispela v najjužnejše mesto na svetu. Le to pa naju je minilo takoj, ko sva izvedela, da se s "konca sveta" lahko vrneva šele cez 20 dni - za naju povsem nesprejemljivo! Mrzlično iskanje rešitve. Našla sva še dve možnosti: ali letalo, ali odhod že čez dan in pol z dodatnim avtobusom. Šla bi z letalom, pa sva imela preveč prtljage, torej nama je ostala tretja možnost, eden in edini avtobus v teh dvajsetih dneh! Od tu naprej je bilo vse rapido (hitro). Rent-a car za 24ur. Takoj sva se podala na pot do nacionalnega parka Tierra del Fuego, do konca Rute 3, ki se začne v Buenos Airesu in konča v čudovitem zalivu Lapataia. Cesta tu "pade" v morje, napis pa pravi, da je tu konec sveta. V Lapatai se skriva nešteto zajcev, ptic, ter majhnih otočkov in čeri. Zaliv sva zapustila šele ob polnoči, saj se dan konča le pol ure pred tem.

Bliže Antarktiki ne gre!

Nato pa načrtovanje poti za nov dan. Po štirih urah spanja in hitrem zajtrku spet prašna cesta do 90 km oddaljenega Harbertona. Tri hiše sredi rož in edinstvena zbirka morskih velikanov s prikazom čiščenja kosti umrlih živali. Hiter povratek naravnost v bivši zapor s 380 celicami, ki prikazujejo življenje zapornikov in njihove žalostne zgodbe. Zatem ogled muzeja ekspedicij na Antarktiko, nato pa ladja in vožnja skozi kanal Beagle - mimo otočkov, polnih lenih morskih levov in kormoranov. Čaroben pogled na Ushuaio z zasneženimi vrhovi ob obali. Naš cilj - Ushuain svetilnik, nato pa povratek v mesto. Sprehod po mestu, pogovori z domačini in raziskovanje nočnega življenja. Ushuaia v vseh pogledih! Spet sva se odpravila spat šele ob dveh zjutraj. Sostanovalcev sploh nisva spoznala, saj so spali, ko sva prišla in spali, ko sva odšla. Tudi sicer najini dnevi izgledajo podobno zapolnjeni, vendar je bil tu zaradi dolgega dne in pomanjakanja časa res ekstrem. To pa naju je drago stalo. Odhod najinega zlata vrednega avtobusa ob 7.30 h, prve jutranje besede pa: "Matej ura je 7.28!!!" Taxi, ruzak, imava vse?! Hitro v center! 7.38, uh, avtobus je še vedno tu. Po petih minutah, "bus ni pravi"!!! Najin tokrat brez zamude. Taxi! Rapido! Ujela sva ga šele po 30 min. Brez komentarja! Ta dan nama res ni bil naklonjen. 12 ur vožnje, plus dodatnih 5 ur čakanja na meji, spanje na terminalu in ponovnih 20 ur do Puerto Madryna, nato pa še vseh petnajst hotelov z najinega seznama polnih!

ARGENTINA III. del

( prejeto 16.2.2006)

Puerto Madryn je odskočna deska za Peninsulo Valdes in Putno Tombo. Polotok Valdes je življenski otok številnih morskih levov, morskih slonov, kormoranov in pingvinov. Ob čolnih plavajo kiti in delfini, včasih pa se celo prikaže veličastna orka. Po celini se sprehajajo tropi guanakov iz družine kamel (podobni lami) in skupine cojk (južnoameriška različica noja). Na polotoku Punta Tombo živi največja kolonija pingvinov izven Antarktike. Osupljivih pol miiljona! In res jih je bilo ogromno. Pingvini so v bistvu pingvinčki, saj so mnogo manjši kot pa sva pričakovala. Zrastejo do 50 cm. Ko kobacajo v vodo in iz nje izgledajo prav nebogljeni, vendar pa so njihove plavalne sposobnosti izjemne. Pol leta preživijo v morju, pol pa na kopnem, od obale se oddaljijo tudi po 5 km. Ob obali jih je do koder seže pogled. Nisva vedela, da pingvini živijo v taki vročini. Na obali je vsaj pihalo, v notranjosti pa je bilo nič manj kot 38 C. Obiskala sva jih ravno v času, ko je bilo poleg parov tudi veliko puhastih mladičkov. Starša sta izjemno skrbna, saj oba skrbita za jajca in hranita mladiče. Pingvini so zelo prijateljski, tako da sva lahko mirno hodila med njimi, pomembno je le, da imajo vedno prednost, saj so navajeni hodit naravnost. Če jih kdo preveč nadleguje, pa so pripravljeni tudi boleče uščipnit.

Eden izmed mnogih

Mar del Plato sva obiskala, ker sva veliko slišala o njej. Poletni raj za Argentince. Sonce, morje in mivka. Množice, ki se s stoli, senčniki in klobuki usujejo na plažo. Voda pa niti približno ni tako čista kot na Jadranu, ob tem pa so še valovi tako visoki, da je plavanje nemogoče. Torej se le namakajo in sončijo, ob tem pa pri neznosni vročini srkajo vrel mate čaj, ki si ga na obalo prinesejo v termovkah. Argentinci pač! Sva rekla: "naj imajo veselje" in se še isti dan odpravila dalje.

V Chascomusu se je ravno barvalo grozdje, ko sva prispela k Matejevemu stricu Milanu. Chascomus je prijetno majhno mestece ob ogromni laguni, (obseg 30 km). V pravokotnih ulicah stojijo majhne enonadstropne hiške z ravnimi strehami. Človek dobi občutek, da se tukaj prav vsi poznajo med sabo, saj si objemi s poljubčki sledijo tako v trgovini kot na ulici. Temperature so poleti zelo visoke, pozimi pa se nikoli ne spustijo pod ničlo. Življenje poteka povsem drugače kot pri nas. Ljudje se ogromno družijo, pogovarjajo, siesta je obvezna. Obiskala sva tu živeče Slovence, ki so močno navezani na domovino, njihovim potomcem pa je Slovenija precej tuja, redki znajo slovensko. V Chascomusu sva videla neverjetne gavče, ki morajo dolgih 40 sek. zdržati na podivjanem konju, nato pa jezdeca druga dva gavča potegneta s sedla. Pogosto jezdec s konja pade pred zvoncem, ali pa se konj postavi na zadnje noge in pade na hrbet z gavčem pod sabo. Gledala sva odprtih ust - povsem neverjetno! Prav tako z začudenjem sva opazovala pokopališče. V nadstropjih zidani prostori za krste, z vratci na koncu. Nekatere letnice smrti so bile izpred 250-ih let. Ko v krstah od umrlih ostanejo le še kosti, jih preložijo v manjše zaboje in prestavijo drugam. Tudi pogrebi potekajo povsem po tekočem traku, za nas brezsrčno in nedostojanstveno.

Konj in gavčo pred skupnim padcem

Razkazali so nama tudi mesto La Plata z enim izmed najbolj zanimivih muzejev, kar sva jih kdaj videla. Ogromna okostja dinozavrov, življenje v juri in kredi, staroselci ter najrazličnejše živalske in rastlinske vrste. Chascomus, okolica, način življenja in predvsem ljudje so naju tako navdušili, da bi kar ostala. Od tu sva odšla polna energije in nekaj kg težja. Njihovi pikniki z asadi, popoldanske sieste in ogromne okusne večerje so nama prišli do živega. Zalog je bilo dovolj za zadnji mesec najinega potovanja.

Za ogled Buenos Airesa sva potrebovala tri cele dneve. Velemesto je dom 14 mio ljudem. Obelisk, ki se dviga iz slavne ulice devetega julija je značilnost mesta, cesta s svojo devet pasovno vpadnico pa velja za najširšo ulico na svetu. Moderno velemesto leži v ustju Ria de la Plata. Ulice so polne hitečih prebivalcev, ki še dodatno dajejo občutek evropskega mesta. Center ima številne plaze polne dogajanja. Čudovita Plaza del Congreso; Plaza de Mayo s Caso Rosado in balkonom od koder je Evita Peron nagovarjala množice; Plaza Liberador General San Martin z razglednim stolpom Big Benom in stražo, ki bdi nad imeni umrlih v vojni za Falklandske otoke. Umetniško območje San Thelmo je pravi kraj za ljubitelje tanga, saj se ulični plesalci vrstijo eden za drugim. Na drugem koncu mesta pa Recoleta - pokopališče bogatih, kjer je tudi grob Evite. V starem pristanišču pa pisana Boca, ki je dom mlajše Boca nogometne ekipe. Spet drug konec mesta ogromno območje parkov z vrtom neštetih raznobarvnih vrtnic. Buenos Aires je zares ogromno in obenem lepo velemesto. Pot sva nadaljevala na drugo stran Ria de la Plata - v Montevideo - Urugvaj.


URUGVAJ

( prejeto 22. 2. 2006 )


Starodavni prebivalci tega območja imenovani Charrua, so imeli grdo razvado- ubili so vsakega evropskega raziskovalca, zato so jih Španci pustili pri miru. Dežela se je razvijala podobno kot sosednja Argentina in ko so argentinske banke zamrznile depozite je na tisoče Argentincev svoj denar dvignilo v Urugvaju, kar je povzročilo porabo 80% tujih rezerv. Urugvaj je že od nekdaj živel v senci sosednjih velikank- Argentine in Brazlije. Ozemlje te države je devetkrat večje od Slovenije. Z gorami se ne more pohvaliti, saj nobena ne presega 500m, ima pa atlantsko obalo s čudovitimi zalivi in plažami. Tudi mentaliteta Urugvajcev je precej podobna Argentinski: sproščeno življenje, ljubezen do vina, gauči, mate čaj vsak dan in povsod in nedelje, ko na asado vržejo pol krave. Država ima 3.5 mio. prebivalcev, od katerih je 88% belcev. Prvotni naseljeni skorajda ne obstajajo. Prva stvar, ki naju je presenetila je bilo njihovo znanje angleškega jezika. Tudi sicer so dobro izobraženi, čeprav pa javne šole nudijo precej nižji nivo kot pa privatne. V Colonio del Sacramento sva iz Buenos Airesa priplula s trajektom. V tem času prehod skozi mejo po kopnem niti ni bil mogoč, saj so potekale odmevne demonstracije. Obmejni prebivalci so zaradi onesnaževanja reke zaprli mejo in to ravno med argentinskimi dopusti in počitnicami, ko se množice zgrinjajo na urugvajske plaže. Colonia je najlepše mesto Urugvaja. Majhno in v celoti tlakovano. Zanimivo je tako z zgodovinskega, kot tudi kulturnega vidika. Poseben čar pa Colonii da lega, saj mestece leži na polotoku. Moteče so le cene, ki so zaradi velikega turističnega obiska napisane kar v dolarjih.

Plaza Independencia- Montevideo

V prestolnici Montevidéo sva preživela kar nekaj prijetnih dni. Lepe mogočne plaže, parki, zanimivi muzeji, vabljive restavracije Tendor libre oz. Kolikor lahko poješ, tržnica s pestro paleto tipičnih izdelkov in se marsikaj. Na obali pa ribiči, ki so sredi dne v najhujši vročini s pomola namakali trnke.

Bolšji trg z veliko izbiro skodelic za mate čaj

Barakarskih naselij in revežev je v Urugvaju precej manj kot v sosednjih državah, kljub temu pa se marsikdo preživlja iz dneva v dan. Nekateri se po ulicah prevažajo s konjsko vprego, ki jim služi za prevažanje odpadkov. Iz smetnjaka stresejo odpadke in jih nato razdelijo po vrsti materiala, zatem pa prodajo odkupovalcem.
Punta del Este naju je zaradi svojega modernega izgleda presenetila. Ogromni, lepi hoteli, turistična infrastruktura, veliko Argentincev, pa tudi izjemno "dobro preskrbljenih" Evropejcev. Cene ponovno v USD, ista stvar seveda 2 -3 krat dražja kot v Montevidéu. Ogromna, iz mivke narejena roka in široke peščine so značilnost obmorskega letovišča. Vroče sonce, vendar tako močan veter, da je bilo prav mrzlo. Spet ogromni visoki valovi, ki kopalcem niso dovoljevali plavanja. V Punta del Este sva se poslovila od Uruvaja in se skozi Brazilijo odpravila v Paragvaj.


PARAGVAJ

( prejeto 22. 2. 2006 )


Dežela ljudstva Guarani leži sredi subtropskega deževnega gozda. Ena najmanjših držav kontinenta, vendar večja od Nemčije. Država je zasičena s korupcijo. Prebivalci to dobro vejo, zato se pri pogovoru raje osredotočajo na nogomet in kvaliteto njihove govedine. Paragvaj ima enako nesrečo kot sosednja Bolivija- nima dostopa do morja.
Zgodovino Paragvaja so pisali kruti diktatorji. Eden izmed njih je leta 1865 začel vojno z Argentino, Brazilijo in Urugvajem. V petih letih je država izgubila pol prebivalstva izpred vojne in 26% nacionalnega teritorija. S 35-letno vojaško vlado generala Alfreda Stroessner-ja je država postala varno pribežališče nacistov. Ob koncu njegove vladavine 75% Paragvajcev ni poznalo drugega voditelja.
Asuncion je prestolnica zaspane dežele. Dom 1.2 mio prebivalcev. Glavne ulice so med siesto in vikendi strašljivo prazne. Dragulji Asunciona so kolonialna arhitektura, senčne plaže in izjemno prijateljski ljudje. Vedno srkajo terere, ledeno mrzla, izjemno sladka voda z listi čaja mate. Mesto leži na obrežju plovne reke Paragvay po kateri je država dobila ime.
Reka Paraná predstavlja naravno mejo med Brazilijo in Paragvajem. Na brazilski strani sva dobila žig (ki je nujen pri vsakem vstopu/izstopu v/iz drzave), nato pa peš čez most v Paragvaj. Spet premik urinih kazalcev za eno uro nazaj. Začudile so naju množice Brazilcev, ki so pešačile na drugo stran. Še bolj sva se začudila množicam, ki so se vračale z ogromnimi vrečami. Nosili so od odej, blazin, oblačil, plišastih igrač, kuhinjskih pripomočkov, do avtomobilskih gum. Bilo je videti kot da na drugi strani vse to delijo zastonj. Ko sva obiskala prvo trgovino, sva ugotovila, da resnica ni daleč od tega.
Paragvaj nama je bila izjemno všeč. Spet prava, pristna dežela. Preprosti, tipični prebivalci, otroci, ki prosijo za denar, ulični prodajalci... Kar pa ne gre zraven so moderni nakupovalni centri z angleškimi napisi in vsem kar srce poželi. Kot da bi Evropa doživela finančno krizo. Odličen hotel za 54.000 Guaranijev oz. 1.800 Sit/os/noč s TV, mini barom, klimo, bazenom in samopostrežnim zajtrkom. Bife kosilo z ogromno izbiro za 670 Sit /kg hrane. V trgovini nogavice za 150 Sit, majčka za 400 Sit, nahrbtnik za 900 Sit itd. Cene so naju že v Ekvadorju in Boliviji presenetile, tu pa sva ostala brez besed.

Tipična ponudba na ulicah Asunciona

Pravo predstavo o državi sva dobila takoj za mejo. Avtobus, ki naj bi bil brez postankov se je ustavljal, kjer je kdo pomahal, torej vsakih 15 min in to vseh 6 ur. Vročina pa neznosna, saj je bila taka gneča, da je moral skorajda šofer stati! Poletja so v Paragvaju vedno zelo vroča. Februar ima navišje temperature. Ob 10-ih zjutraj je temperatura že 30C, čez dan pride pogosto nad 40C, ob petih popoldan še vedno 38C. Povprečje najbolj mrzlega meseca julija pa je celih 23C.
Paragvaj nima prav veliko zanimivosti. Pravijo, da so turisti v tej deželi redkejši kot jaguarji. Edino, kar naju je zares navdušilo je bila največja HE na svetu Itaipu Dam. Leži na meji med Paragvajem in Brazilijo na reki Paraná. Paragvaj je zaradi te elektrarne največji izvoznik hidroenergije v svetovnem merilu. Že v letu 97 je elektrarna v uri proizvedla nepredstavljivih 88.2 bilionov KW/uro. Ogromno! Samo umetno jezero, ki je nastalo zaradi izgradnje HE ima površino 1350 km3 (dva Tržaška zaliva). Objekt takšnih dimenzij seveda predstavlja ogromen poseg v prostor, nekateri pa elektrarni celo očitajo, da so bili zaradi nje uničeni slapovi, ki niso bili nič manj lepi kot slavni Iguaçu.

Itaipu v vsej svoji veličini

Slednje sva spoznala na potovanju po najini zadnji JA državi- Braziliji.


BRAZILIJA I.del

( prejeto 22. 2. 2006 )


Brazilija je velikanska dežela. Po velikosti je peta v svetovnem merilu. Zavzema skoraj polovico kontinenta in meji na vse ostale JA države razen Čila in Ekvadorja. Portugalščina je uradni jezik, ob tem pa prebivalci govorijo še 180 prvotnih jezikov.
V 16.st. so na obali pristali Portugalci in kmalu za tem zasužnjili Indijance. Ustvarili so veliko trgovino s sužnji. Ogromno jih je umrlo zaradi kolonialistov in bolezni, ki so jih slednji prinesli na novo celino. Portugalci so za delo na plantažah potrebovali odporno in neuporniško delovno silo, zato so v 17st. iz Afrike prepeljali 3.5 mio. sužnjev. Kava in sladkor sta bila nekoč najbolj donosni industriji, rdeče barvilo, ki so ga pridobivali iz tukajšnjega lesa Brazil, pa je dalo deželi ime. V Braziliji živi 170 mio. prebivalcev. Deset velemest ima več kot mio. prebivalcev. Brazilci obožujejo zabave: plaže, dobra hrana in samba. Ponosni so predvsem na čudovito pokrajino in nogomet. Razlike v življenjskem standardu so zelo opazne. Velike migracije sredi 19 stol. so povzročile rast favel- barakarskih predmestij, od koder izvira veliko kriminala.
Amazonija predstavlja največji tropski gozd na svetu in najbolj pester ekosistem. V Braziliji obsega 3.6 mio km2, v sosednjih deželah pa še dodatnih 2.4 mio km2. Žal pa so Brazilci s svojimi "Naprednimi programi" do leta 2000 uničili že 14% dezevnega gozda. Območje tropskega deževnega gozda je tudi življenjski prostor Indijancev Caboclos, ki so naseljeni na obrežjih rek v Amazoniji, daleč stran od mest.
Prestolnica države je Brasilia. Pred letom 1960 je bilo glavno mesto Rio de Jeneiro. Slednje je postalo prenatrpano, zato so se odločili, da zgradijo novo glavno mesto. Metropola polna nebotičnikov je iz nič zrasla v pičlih treh letih, danes pa ima že več prebivalcev kot vsa Slovenija. Povsem umetno ustvarjeno mesto ima obliko aviona, zato na svetu ni mesta, ki bi bilo vsaj malo podobno Brasili.
Za ogled Brazilije bi potrebovala vsaj toliko časa kot sva ga skupno preživela v JA. Ogledala sva si jugo-vzhod, ki je najbolj razvit del dežele. Imela sva nemalo težav z uro, saj je država tako velika, da se časovni pasovi spreminjajo znotraj njenih meja.
Slapovi Iguaçu so ena izmed najlepših točk na svetu. 375 ločenih slapov na treh kilometrih, ki z višine 80-ih metrov padajo v reko Iguaçu. Hotela sva jih videti v vsej njihovi lepoti, zato sva si jih ogledala iz brazilske in argentinske strani (ležijo na tromeji Argentina, Brazilija, Paragvaj). Legenda ljudstva Guarani pravi, da je slapove ustvaril bog gozda, ki je bil ljubosumen na bojevnika, ki je po reki želel pobegnit z mladim dekletom. Odsekal je spodni del reke in nastali so slapovi. Zaljubljenca sta postala skala in palma in še danes bdita nad slapovi. Hudičevo žrelo je najbolj spektakularen del slapov. Mostovi imenovani mačje steze vodijo cele km čez široko reko, okoli slapov, nad slapovi in omogočajo pogled z različnih višin. Cataratas, kot Iguaçu imenujejo Argentinci je obdan s suptropskim gozdom, zato je okoli vse polno živali- od neštetih insektov, do kuščarjev in rakunov.

Le delček veličastnih slapov Iuaçu

Pantanal nama je približal živalski svet. Območje je ekološki biser v osrčju JA- življenjski prostor 650-ih vrst ptic in 80 vrst sesalcev. Občudovala sva risa, jaguarja, mravljinčarje, pasavce, pume, opice, tapirje, rakune, kapibare (najvecji glodalec na svetu), itd.

Lep a nevaren!

Zatem pa v Sao Paulo- gospodarski center Brazilije in največje mesto v JA. Na širšem območju živi 17 miljonov ljudi, kar ga uvršča na tretje mesto največjih mest sveta. V Sao Paulu živi več kot 70 različnih narodnosti. Veliko je uličnega nasilja, onesnaženja in prometnih zamaškov. Za naju je najbolj priročno prevozno sredstvo podzemna železnica, saj ima metropola eno izmed najboljših na svetu.
Za Sao Paulom pa naju čaka le še Rio de Jeneiro in njegov slavni karneval.


RIO DE JENEIRO IN KARNEVAL

( prejeto 8. 3. 2006 )

Rio je kulturna prestolnica Brazilije. Velja za najlepše mesto sveta. Slednjemu sva pritrdila, ko sva se povzpela na vrh 710 metrov visokega hriba, na katerem stoji ogromen kip Kristusa Odrešenika. Viden je iz vsega mesta, še posebej ponoči, ko izgleda kot da lebdi na temnem nebu.

Rio s Kristusom in Sladkornim stožcem

Prav tako lep razgled ponuja granitni vrh Pao de Açúcar oz. Sladkorni stožec, kjer očarani obiskovalci vsak večer zaploskajo zahajajočemu soncu. Rio ima tudi Copacabano- najbolj slavno plažo na svetu. Vije se štiri km vzdolž mesta in velja za eno najgosteje naseljenih predelov na zemlji.
Rio de Jeneiro oz. Januarska reka je izjemno mesto. Gore in plaže, nebotičniki in favele- barakarska naselja, ustvarjajo edinstveno sliko. Mesto ima posebno energijo. Urban ambient, hkrati pa dovolj danosti za sprostitev.
Najbolj neverjetni pa so ljudje- prebivalci Ria, ki se imenujejo Carioce. Ljubezen do sambe in praznovanj jim je bila očitno položena že v zibelko. Slednje še posebej pride do izraza, ko se v Riu prične slavni Karneval.
Za Brazilce je karneval praznik brez primerjave. Trgovci se na prav poseben način pripravijo na vroče pustno rajanje. Drugače kot bi človek pričakoval- trgovine zaradi razgrajačev dobesedno zabijejo z lesom! Na avtobusnih terminalih so množično razdeljevali kondome, prodajalci kokosovih orehov so pripravili cele gore sadežev, hotelirji so si omislili astronomske cene. Rio je preplavilo na tisoče radovednežev z vsega sveta.
Karneval pomeni štiri dni praznovanja- od sobote, do pustnega torka. Seveda pa veseljaški Carioci rajanje raztegnejo kolikor se le da- prej in potem, ponoči in podnevi. Sambodrom zaživi okoli sedme zvečer. Karneval zablesti v vsej svoji veličini. Za naslov zmagovalcev karnevala se poteguje 14 najboljših samba- šol. Vsaka šola pa ima po 5.000 nastopajočih. Mesece in mesece pred pričetkom vadijo za nastop; izbrati morajo tematiko, izdelati kostume in po 15m visoke karnevalske vozove. Nastop posameznih šol z različnimi tematikami traja 80 minut. Ne gre za šole v pravem pomenu besede, pač pa za skupine, pogosto revne prebivalce favel, ki živijo za sambo.

Utrinek s karnevala

Vsaka šola je posebna, nastopi so spektakularni. Gledalce so očarali s tematikami, kot so Atlantida, Babilon, Akvarij, Vikingi, Živi svet (kostumi najrazličnejših živali, celo metulji, ki so lebdeli v zraku, privezani na karnevalski voz) itd. V kostume in vozove so vložene nepredstavljive količine denarja in truda. Navsezadnje pa s kostumi, ki segajo dober meter nad glavo, niti slučajno ni lahko plesati. Žirija pa budno spremlja vsako najmanjšo napako. Boj za zmago je izredno hud, razočaranje ob neuspehu pa veliko.
Veliko bolj pristen je ulični karneval. Parada se začne z orkestrom oz. ulično skupino, imenovano banda, ki z bobni privablja navdušene plesalce sambe. Sprva nisva mogla verjeti svojim očem, saj v času karnevala lahko v trenutku zbereš na stotine ljudi, če znaš vsaj malo igrati na bobne. Zabavi se pridruži praktično vsak- od najmlajšega, do najstarejšega. Kostumi najpogosteje predstavljajo živali, junake in politike. Karneval in samba sta poleg nogometa največji strasti Brazilcev in zdi se kot da starši že majhne deklice pripravljajo na to, da bodo nekoč prave plesalke sambe. Veselje traja od mraka do zore. Midva sva omagala že ob treh zjutraj. Spalni vreči sva pogrnila kar na plaži pod palmami, da sva si nabrala moči za povratek v Sao Paulo. Ostalo nama je le še slovo od Južne Amerike, nato pa let- Evropi nasproti. .

Torej- prišla sva do konca najine poti po Južni Ameriki. Spoznala sva veliko čudovitih dežel, kultur in ljudi. Najino doživljanje sva skušala približat tudi Vam, vendar pogosto ni bilo mogoče vsega opisati z besedami. Celoten kontinent naju je preprosto očaral, zato bova pripravila tudi potopisni predavanji na Bučki in v Ljubljani. Datuma bosta na spletnih straneh Bučke objavljena naknadno.

Prihajava domov