domov

"Po sledeh druge svetovne vojne"

Dogodki iz časa druge svetovne vojne so Bučko in okoliške vasi še kako zaznamovali. Preko Bučke je potekala takratna meja med Italijo in nemškim Rajhom. Nemci so imeli namen ostati v teh krajih, zato so tu postavili kar nekaj objektov po svojih merilih, katerih ostanki so vidni še danes. Poleg same nemške okupacije je Bučka v zgodovini poznana tudi zaradi prvega organiziranega napada partizanske vojske na močno okupatorjevo vojsko, ki se je zgodil prav na Bučki. Bučko je poleg vsega zaznamoval še izgon krajanov v nemška taborišča.

Pot Po sledeh druge svetovne vojne povezuje nekatere najbolj zgovorne objekte, ki pričajo o takratnih dogodkih.


Pot se začenja pri gasilskem domu na Bučki, pri informativni tabli, kjer pohodniki lahko pustijo svoje avtomobile. Na informativni tabli si lahko popotnik ogleda potek poti na zemljevidu in si v zapisu poleg njega dobi nekaj osnovnih informacij o Bučki. Le nekaj metrov nazaj, ob regionalni cesti v smeri proti Škocjanu, stoji originalni mejni kamen. Mejni kamni, kakršen je ta, z oznakama za Nemčijo in Italijo, so v določenem zaporedju označevali celotno nemško-italijansko mejo. Med Jerman Vrhom in Bučko je bil takrat tudi mejni prehod.

Od mejnega kamna se vrnemo do izhodišča in pot nadaljujemo proti šoli. Ob cesti lahko občudujemo zanimive stare bučenske hiše s slikovitimi portali. Pred vhodom na šolsko dvorišče sta dva spomenika, eden je posvečen padlim borcem, aktivistom in vsem, ki so umrli za svobodo, drugi pa je posvečen Jožku Sašku - Deviju, ki je bil prva žrtev napada na nemško postojanko na Bučki leta 1941. V stavbi šole, ki je bila zgrajena leta 1896, so si Nemci uredili postojanko, jo obdali z bodečo žico, opremili z ječo v kletnih prostorih šole ter uničili večino šolskega arhiva. Šolstvo na Bučki je znova zaživelo po vrnitvi krajanov iz izgnanstva.


Spomenik prvi žrtvi napada na okupatorsko postojanko na Bučki

Izpred šole se vzpnemo do župnijske cerkve sv. Matije. Cerkev v notranjosti krasi bogata baročna oprema, zlati oltarji, križev pot iz žgane gline in lepo izrezljane klopi iz hrastovega lesa. Poleg cerkve je nekoč stalo mogočno župnišče, ki je bilo v tistih časih ena lepših arhitektur na Slovenskem. V njem so si Nemci uredili postojanko, jo obdali z bunkerji in strelnim jarkom. V večkratnih napadih na to postojanko je stavba utrpela hude poškodbe, zato so jo kmalu po vojni porušili. Od nekdanjega župnišča je danes mogoče videti le del tlaka, ki je nekoč vodil v stavbo.

Le nekaj korakov južno od pokopališkega obzidja si je mogoče ogledati ostanke bunkerja, kakršne so si okrog postojanke in tudi drugod postavili Nemci. Pot nadaljujemo mimo pokopališča in velikega evharističnega križa proti središču Bučke. Evharistični križ so leta 1935 na tem mestu postavili v spomin na evharistični kongres. Križ so v 50. letih podrli in znova postavili leta 1998. Spustimo se do glavne ceste, ki vodi do središča Bučke. Pred tem lahko na desni strani, na križišču, opazujemo staro Šlojserjevo hišo. V hiši se je rodil profesor, pisatelj in zlatomašnik Ivan Komljanec, ki je v svojih pesmih opeval Bučko - svoj rojstni kraj. V hiši je bila nekoč tudi kovačnica in gostilna. Nasproti hiše, na drugi strani ceste so vidni le še ostanki kamnite ograje nekdanje bučenske pošte.

Središče kraja zaokrožajo stavba Kulturnega doma, trgovine z bifejem ter nekdanje sejmišče. Bučka je bila v preteklosti širom Slovenije poznana po sejmih, preko leta se jih je zvrstilo kar pet. V prostorih Kulturnega doma je na po predhodni najavi na ogled krajevna zbirka o izgonu krajanov v letih 1941 - 1945.

Pot nato nadaljujemo proti naselju Jarčji Vrh ter se preko Gabrnika spustimo v Dolenje Radulje do ostankov bazena, ki so si ga tu, ob Radulji zgradili Nemci. Nedaleč stran je Vajsov mlin, eden od devetih mlinov, ki so mleli v tej dolini. Na gričku sredi vasi se vzpenja cerkev sv. Mihaela. Preko ceste zavijemo še do gradu Radeljca, kjer so Nemci imeli postojanko in skladišče goriva. Grad iz 16. stoletja je bil večkrat predelan in dozidan, v drugi svetovni vojni pa požgan in precej uničen. Po vojni so ga preuredili v stanovanje, še vedno pa so vidni ostanki nekdanjega obzidja, obrambnih stolpov in zanimiv vhodni portal, ki vodi na grajsko dvorišče. Pod gradom s kapelico obzidan izvir, ob potoku pa je še vidno napajalno korito. Nasproti gradu so ohranjena nekdanja grajska poslopja.


Grad Radeljca danes

Od gradu se počasi vzpnemo proti vinskim goricam. Sladko vince bučensko opeva že znana ljudska pesem. Sela nudijo lep razgled na Bučko in nekatere okoliške vasi, ob poti pa lahko občudujemo stare lesene vinske hrame. Pri kapelici na vrhu Sel zavijemo po levi poti, ki nas po nekaj sto metrih pripelje v gozd. Spustimo se v grapo Črnega potoka. Hodimo po stezi ob potoku, koder je nekoč vodila stara mlinarska pot s Hubajnice proti mlinu v Gorenjih Raduljah. Divja in nekoliko skrivnostna dolina nas pripelje na plano znova v Dolinah ob nemškem strelišču.

Strelišče je bilo urejeno 31. 3. 1943

Prečkamo travnik, kolovozna pot pa nas nato pripelje do vodnjaka in perišča v Gorenjih Raduljah. Vodnjak in perišče so vaščani in drugi uporabljali vse do izgradnje vodovoda, nakar so ga opustili. Leta 2005 je bil vodnjak obnovljen s sredstvi občine Škocjan ter Heliosa iz Domžal v sklopu projekta Oživljanja slovenskih vodnjakov. Nedaleč od vodnjaka je tudi napajalno korito.


Vodnjak in perišče v Gorenjih Raduljah

Pot nadaljujemo proti Močvirju. Majhna, a prijazna vasica ima še vedno zelo dobro ohranjeno dediščino ljudskega stavbarstva (hiše, kozolce, gospodarska poslopja), cerkvico sv. Jurija iz 13. oziroma začetka 14. stoletja, številne vodne izvire in mlin. Kranjčev mlin sicer že dolgo ne melje več, si je pa v njem še mogoče ogledati nekaj mlinarske opreme. Po cesti se podamo mimo zaselka Cep s tipično kamnito kraško pokrajino ter nadaljujemo mimo kapelice sv. Lucije do zaselka Laze. Pri klopotcu zapustimo cesto in zavijemo v hrib proti Slemenu.

Na Slemenu so danes vidni temelji nemške opazovalnice. Štiri velike kamnite gmote v obliki odsekanih piramid štrlijo iz pobočja in dajejo predstavo o tem, kako velika je bila nemška opazovalnica z lesenim nadzidkom v resnici. Vzdolž meje jih je bilo 18, postavljene pa so bile tako, da je bilo z vsake mogoče videti tudi naslednjo. S Slemena imamo Bučko pred seboj kot na dlani, pogled pa v jasnem vremenu seže po vsej Šentjernejski in Krški kotlini ter Gorjancih. S Slemena se podamo v dolino do našega izhodišča - gasilskega doma na Bučki.

Pot ima tudi daljšo različico:


Legarje

Iz Gorenjih Radulj se spotoma lahko vzpnemo še na Legarje (381 m). Legarje se dvigajo med dolinama Urbinčka in Hubajniškega potoka. Na vrhu je potresna opazovalnica. Na Legarjah doživimo obilje neokrnjene narave, občudujemo drevesni trojček z lovsko prežo ter uživamo v razgledu. V dolino, na cesto pridemo znova malo pred Močvirjem in nadaljujemo po predvideni poti.