domov

"Pot po nekdanji nemško-italijanski okupacijski meji"

Zgodba o izgnanstvu in begunstvu ob nekdanji nemško-italijanski okupacijski meji se je začela leta 1941, ko je preko naših krajev potekala meja med obema okupatorjema. Bučka z okoliškimi vasmi je bila edina vas na izselitvenem območju, ki je bila praktično v celoti izgnana. Ob 60-letnici vrnitve iz izgnanstva je Krajevna organizacija Društva izgnancev Bučka skupaj s Turističnim društvom Bučka pripravila pohodno pot po nekdanji meji. Poleg bogate kulturne dediščine in neokrnjene narave, se pohodnik na poti seznani tudi z dogodki iz časa NOB, prav tako pa so ob poti vidni tudi nekateri materialni ostanki iz tega časa.


Na Telčah pri obeležju nekdanje meje

Pot se začenja na Telčah. Obcestna vasica s 750 letno zgodovino ter prijaznimi in gostoljubnimi domačini je bila v času 2. svetovne vojne izhodišče za opazovanja in priprave na znani napad na Bučko. Pohodnik se lahko okrepča v trgovini, ki na Telčah posluje že 100 let. Ko zapustimo Telče, se preko t.i. telških njiv podamo proti vinorodni Pijani gori, ki jo v svojem potopisu od Mokronoga do Pijane gore opisuje tudi Prežihov Voranc. Spotoma se nam ponuja lep razgled na okoliške doline in griče ter vasice, ki se bohotijo po slemenih. Na križpotju nadaljujemo po asfaltni cesti skozi gozd, imenovan Zavod.

V prijetni gozdni senci prispemo na Pijano goro. Ko je Prežihov Voranc med svojim bivanjem na Dolenjskem obiskal tudi te kraje, je dejal, da je hodil morda po najlepših krajih sveta. Njegove besede popotnik lahko razume, ko se mu s Pijane gore odpre veličasten pogled na Gorenje in Dolenje Dole, škocjansko dolino, Šentjernejsko in Krško polje, Novomeško pokrajino ter Gorjance. Ob jasnem vremenu lahko v daljavi uzremo celo Snežnik.

S Pijane gore se spustimo v dolino proti vasi Gorenje Dole. Lepo urejena in prijazna vasica ima na gričku na začetku vasi cerkev sv. Križa z dvanajstimi kapelicami križevega pota. S tega območja so nekoč ljudje po poti ob Dolskem potoku nosili prodajat svoje pridelke na sejem v Sevnico. V slikoviti dolini Dolskega potoka so še vidna poslopja nekdanjih mlinov, Tršinarjevega in Štrkovega mlina.

Iz Gorenjih Dol se spustimo v Dolenje Dole. V križišču pri gasilskemu domu krenemo levo proti Jelendolu, nakar kmalu zapustimo asfaltno cesto in nadaljujemo pot po kolovozu med njivami in travniki navkreber proti Okiču. Po rahlem vzponu nas znova objame prijeten gozdni hlad. Po gozdni poti pod vznožjem Okiča (391 m) prispemo do prvih hiš na Okiču (naselje Bučka). Znova stopimo na kolovozno pot, ki nas ob gozdnem robu pripelje na Sleme. S Slemena se odpira čudovit pogled na Bučko ter Krško polje in Gorjance v ozadju. Na Slemenu so vidni temelji nemške opazovalnice. Velike kamnite gmote v obliki odsekanih piramid štrlijo iz pobočja in dajejo predstavo o tem, kako velika je bila nemška opazovalnica v resnici. Vzdolž meje jih je bilo 18, postavljene pa so bile tako, da je bilo z vsake mogoče videti tudi naslednjo.

Ostanki nemške opazovalnice


Pri mejnem kamnu

S Slemena se podamo v dolino, proti Bučki. Pri gasilskem domu na Bučki je informativna tabla Turističnega društva Bučka, kjer si lahko ob zemljevidu, fotografijah in opisih postrežemo z osnovnimi informacijami o Bučki. Ob regionalni cesti, do katere smo prispeli, stoji originalni mejni kamen. Kamen je od gasilskega doma oddaljen le nekaj metrov, do njega pa pridemo po cesti v smeri proti Škocjanu. Po ogledu kamna se obrnemo in se vrnemo nazaj, pot pa nadaljujemo po Bučki. Pri šoli, v kateri je bila nemška postojanka, je spomenik padlim borcem, aktivistom in izgnancem, ki so padli za svobodo. Na robu šolskega igrišča pa stoji še spomenik Jožku Sašku - Deviju, prvi žrtvi napada na Bučko. Od spomenika se vzpnemo proti bučenski farni cerkvi sv. Matije. Cerkev po svoji bogati baročni opremi in zlatih oltarjih sodi med najlepše na Dolenjskem. Poleg cerkve je pred vojno stalo mogočno župnišče, v katerem je bila prvotno nemška postojanka. Poleg njega pa so počili tudi prvi streli in padle prve žrtve znamenitega prvega napada na Bučko. Ta napad je bil prvi organiziran napad partizanske vojske proti okupatorju in je bil pomemben za celotno NOB na Slovenskem. Bučka pa je s tem napadom postala simbol boja proti okupatorju in nasilnemu izgnanstvu. Nekdanje župnišče je bilo po vojni do tal porušeno.

Izpred cerkve se mimo evharističnega križa pri pokopališču spustimo proti središču Bučke. Mimo rojstne hiše predsednice Društva izgnancev Slovenije Ivice Žnidaršič, ter mimo rojstne hiše profesorja, pesnika in zlatomašnika Ivana Komljanca, prispemo v samo središče Bučke. Staro sejmišče na eni strani, mogočna stavba današnjega Kulturnega doma ter trgovina z bifejem zaokrožajo podobo tega "pušl'ca Dolenjske" kot je Bučko poimenoval škof Lenič. V prostorih Kulturnega doma je urejena krajevna zbirka o izgonu krajanov v letih 1941-1945, na pročelju doma pa je spominsko obeležje vsem žrtvam, umrlim v nemških taboriščih.


Spomenik padlim pred šolo na Bučki

Pot ni zahtevna, primerna je za vsakogar. Zahteva dobre tri ure zmerne hoje.