"Po poteh spomina na prvi napad na Bučko"

Jeseni leta 1941 so se Nemci že pripravljali na izseljevanje Slovencev iz mejnega območja desno od Save, kamor je takrat spadala tudi Bučka. V te kraje so imeli namen naseliti Kočevske Nemce. Takratno politično vodstvo in Glavni štab sta zasnovala načrt partizanskih akcij, da bi Nemcem preprečili to namero. Napad na okupatorsko postojanko na Bučki se je zgodil v prvih dneh novembra 1941, pomemben pa je bil za celotno NOB na Slovenskem, saj je pomenil prvo organizirano akcijo partizanski čet proti močni nemški vojski. Akcija je sicer doživela le delni uspeh, je pa popolnoma presenetila Nemce. Bučka je tako postala simbol upora proti okupatorju in nasilnemu izgnanstvu.

Pot v spomin na prvi napad na Bučko vsako leto poteka po drugi trasi, saj tako vanjo vključujemo različne zanimivosti iz obdobja nemške okupacije. Pot se vedno začne v Škocjanu pred gostilno Luzar in vodi mimo geometrijskega središča občine Škocjan, zaključi pa se na Bučki s slavnostno akademijo v spomin na prvi napad na Bučko.

VARIANTA 1:

Izpred gostilne Luzar v Škocjanu se odpravimo preko Hrastulj do GEOS-a. Geometrično središče občine Škocjan se nahaja na vrhu Logič, le 60 metrov od ceste. Točka je označena, urejeno ima parkirišče in dostop. Posebnost obeležja je ploščad v obliki občinskega obrisa, ki hkrati predstavlja kolaž kamnin, ki se nahajajo na območju občine. Kamnine so v ploščad položene tako, kot so njihova dejanska nahajališča v naravi. Na kamnitem stebru je jeklena plošča z označenimi stranmi neba in središči sosednjih občin, Ljubljane in Neaplja. Na pojasnjevalnih tablah so zbrani osnovni podatki o občini Škocjan.

Geometrijsko središče občine Škocjan

Od GEOS-a nadaljujemo pot proti Bučki, kjer si lahko med Jerman Vrhom in Bučko za cesto ogledamo originalni mejni kamen z oznakama za Nemčijo in Italijo. Pri gasilskem domu je informativna tabla, s pomočjo katere se lahko dodobra seznanimo z vsemi znamenitostmi Bučke. Izpred gasilskega doma se podamo naprej proti šoli, v kateri je bila v času nemške okupacije tudi nemška postojanka. V stavbi šole so si Nemci poleg svoje postojanke uredili še ječe, uničili pa so večino šolskega arhiva. Šolstvo je na Bučki zacvetelo znova po vojni. Pred šolo sta spomenika padlim partizanom, aktivistom, izgnancem in vsem padlim za svobodo ter spomenik prvi žrtvi napada na Bučko - Jožku Sašku Deviju.

Izpred šole se vzpnemo do cerkve sv. Matije, kjer so se odvijali dogodki ob prvem napadu na nemško postojanko na Bučki. Cerkev v notranjosti krasi bogata baročna oprema, zlati oltarji, križev pot iz žgane gline in lepo izrezljane klopi iz hrastovega lesa. Poleg cerkve je nekoč stalo mogočno župnišče, ki je bilo v tistih časih ena lepših arhitektur na Slovenskem. V njem so si Nemci uredili postojanko, jo obdali z bunkerji in strelnim jarkom. V večkratnih napadih na to postojanko je stavba utrpela hude poškodbe, zato so jo kmalu po vojni porušili.

Med vojno požgano in uničeno nekdanje župnišče

Pot nadaljujemo mimo pokopališča in velikega evharističnega križa proti središču Bučke. Evharistični križ so leta 1935 na tem mestu postavili v spomin na evharistični kongres. Križ so v 50. letih podrli in znova postavili leta 1998. Spustimo se do glavne ceste, ki vodi do središča Bučke. Pred tem lahko na desni strani, na križišču, opazujemo staro Šlojserjevo hišo. V hiši se je rodil profesor, pisatelj in zlatomašnik Ivan Komljanec, ki je v svojih pesmih opeval Bučko - svoj rojstni kraj. V hiši sta bili nekoč tudi kovačnica in gostilna. Nasproti hiše, na drugi strani ceste so vidni le še ostanki kamnite ograje nekdanje bučenske pošte. Središče kraja zaokrožajo stavba Kulturnega doma, trgovine z bifejem ter nekdanje sejmišče. Bučka je bila v preteklosti širom Slovenije poznana po sejmih, preko leta se jih je zvrstilo kar pet. V prostorih Kulturnega doma je na po predhodni najavi na ogled krajevna zbirka o izgonu krajanov v letih 1941 - 1945.

VARINATA 2:

Na Resi

Od GEOS-a nadaljujemo pot v smeri proti Resi, kjer se približamo poteku nekdanje meje. Na Periščih je med drugim izvir tople vode, znani pa so tudi ostanki rimske naselbine, saj so vodo iz vrelca koristili že Rimljani. Skozi gozd nas pot pripelje v Dule, od koder imamo lep pogled na Bučko z dvema cerkvama ter na domačijo, kjer je bila v času nemške okupacije graničarska postaja. Valvasor v svoji Topografiji opisuje dvor Pleterje, ki naj bi stal v Dulah, poleg njega pa naj bi bil še manjši dvorec Brinje.

Spustimo se do športno-rekreacijskega kompleksa in mimo njega nadaljujemo navkreber proti Štritu. Na križišču pri Venetovi kapelici zavijemo levo v vas. Venetova kapelica na Štritu je ena od treh Venetovih kapelic, ki so jih postavili bratje vene po srečni vrnitvi z bitke na Kosovskem polju. Ostali dve stojita še v Dulah in v Zaborštu. Postanek pri Štritovskem jezeru za opazovanje tega enkratnega bisera narave, ki napolni z energijo in sprosti duha. Jezero je redek sekundarni biotop, ki ga naseljujejo raznovrstne rastlinske in živalske vrste. Poseben čar mu dajejo razcveteli lokvanji na njegovi gladini, v njem pa lahko opazujemo odsev njegove okolice.

Nadaljujemo proti Dulam. Postanek v idiličnem okolju potoka Čolniščka v Dulah, kjer potok kaže svoje najlepše podobe v sozvočju z okoljem. Ogledamo si lahko tudi Marjetičev mlin. Pot nadaljujemo po stezi za potokom, mimo Pungeršičevega mlina in žage proti Dolenjim Raduljam. Pot po kateri hodimo je del Šolske poti, poti po katerih so v šolo na Bučki hodili naši dedki in babice. V Dolenjih Raduljah si lahko pogledamo Vajsov mlin, ki je nekoč pripadal graščini Radeljca. Le nekaj metrov naprej ob poti srečamo še Remičev mlin. V dolini Čolniščka jih je tja do druge svetovne vojne mlelo kar devet. Po vojni pa so večinoma vsi prenehali z delovanjem.

Za potokom Čolniščkom

Pri mlinu zavijemo na kolovoz, prečkamo travnik in se preko brvi podamo v gozd. Po gozdni stezi prispemo v Jarčji Vrh, v vasi zavijemo desno proti lovskemu domu, ki so ga člani Lovske družine Bučka postavili leta 1988. Pod domom je urejeno tudi strelišče za streljanje na glinaste golobe. Le še nekaj metrov nas loči od središča Bučke, do katerega pridemo po gozdni stezi. V prostorih Kulturnega doma Bučka je urejena krajevna zbirka o izgonu krajanov v letih 1941-1945, na pročelju pa je bila leta 1995 odkrita spominska plošča vsem krajanom, žrtvam fašizma in nacizma, umrlim v nemških taboriščih.