prof. Ivica Žnidaršič (1934) - predsednica Društva izgnancev Slovenije

Prof. Ivica Žnidaršič se je rodila 25. 6. 1934 na Bučki. Njeno bogato življenjsko pot usmerjajo delavnost, pripravljenost pomagati sočloveku v stiskah ter želja, da se vsem, ki jih je 2.svetovna vojna odtrgala od domačega ognjišča, vsaj deloma popravijo storjene krivice. Bučki je s svojimi številnimi deli postavila neizbrisen književni spomenik, iz katerega bodo črpali bodoči rodovi.

Ivica Žnidaršič je profesorica pedagogike, ki je tekom desetletij opravljala številne najvišje funkcije na področju humanitarnih dejavnosti: več kot 30 let je delala na Republiškem odboru Rdečega križa Slovenije kot dolgoletna urednica publikacij in glasil. V letih 1981 do 1988 ji je bila zaupana funkcija predsednice Rdečega križa Slovenije, nato pa dve leti še funkcija predsednice Rdečega križa Jugoslavije. Pri svojem delu se je neposredno soočala z brezštevilnimi stiskami in brezizhodnimi situacijami, zaradi katerih je razvila številne oblike pomoči, ki so se realizirale preko organizacije Rdečega križa in so mnogim družinam in posameznikom povrnile upanje v lepše dni.

Kot otrok je okusila tudi grozote izgnanstva, saj je podobno kot drugi rojaki z Bučke doživljala trpljenje v nacističnih taboriščih ter jokala ob izgubi očeta in brata. Trpljenje jo je prekalilo, da je dozorela v odločno borko za pravice in za popravo krivic vsem, ki so morali prenašati različne oblike nasilja druge svetovne vojne.

Od leta 1991 deluje v Društvu izgnancev Slovenije, leta 2001 pa je bila izvoljena za predsednico društva. V tem času je izpod njenega peresa prišlo na tisoče strani gradiv, pisem, peticij in formularjev za ugotavljanje pravic slovenskih izgnancev in žrtev vojnega nasilja. Zaradi njenega prizadevanja, strokovnosti in mednarodnih zvez so upravičenci statusa žrtev vojnega nasilja dosegli brezplačno zdravstveno zavarovanje, pravico do klimatskega zdravljenja, mesečno rento in odškodnino za prestano psihično in fizično trpljenje v letih 1941-1945.

Prof. Ivica Žnidaršič je avtorica številnih del, katerih vsebina je vezana na problematiko izgnanstva. Nam najbližji in najbolj poznani sta knjigi z naslovom Bučka na Dolenjskem skozi čas in Bučka 41-45, v katerih avtorica prepleta ljubezen in naklonjenost svojim rojakom s predstavitvijo njihovega trpljenja v taboriščih. Deli sta bogat vir informacij o domačem kraju tudi za bodoče rodove.

Za svoja humana in plemenita dela je prof. Ivica Žnidaršič prejela številna vidna priznanja. V letu 2002 ji je predsednik države podelil »častni znak svobode Republike Slovenije«.

Vir: Utemeljitev za podelitev častne občanke občine Škocjan 2003.

DOBROTNICA LETA 2005 PO IZBORU BRALCEV REVIJE "NAŠA ŽENA"

Akcija revije "Naša žena": ljudje odprtih rok

Revija Naša žena že od leta 1994 predstavlja ljudi odprtih rok in izbira tiste, katerih človekoljubna dejanja so bila v preteklem letu najbolj odmevna. V vseh teh letih so v Naši ženi predstavili že skoraj štiristo posameznikov ali skupin, katerih dobrodelnost je način življenja. Pokrovitelj akcije je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Med letošnjimi izbranci je tudi Ivica Žnidaršič, ki pa je po izboru bralcev Naše žene postala tudi dobrotnica leta.

Na začetek

mag. Franc Žnidaršič (1940) - naš rojak in poslanec državnega zbora RS

poslanci_znidarsic.gif - 29016 Bytes
OSEBNA IZKAZNICA
Rojen 11.12.1940 na Bučki na Dolenjskem
DOSEDANJE DELO
Osnovno šolo sem končal doma na Bučki, bivšo nižjo gimnazijo v Krškem, višjo pa v Brežicah. Na medicinski fakulteti V Ljubljani sem diplomiral jeseni leta 1967, specializacijo iz splošne medicine pa sem zaključil leta 1975. V letu 1995 sem uspešno obranil raziskovalno nalogo iz področja bolezni ožilja spodnjih okončin in pridobil akademski naziv magistra medicinskih znanosti. Kot zdravnik splošne prakse sem služboval v Zrečah pri Slovenskih Konjicah, nato pa v Sežani, od spomladi leta1984 dalje pa neprekinjeno do 9.1.2001 v Trebnjem. Nad 30 let sem opravljal najodgovornejše funkcije na področju osnovnega zdravstva. V občini Slovenske Konjice sem za svoje delo dobil »Občinsko priznanje« v Sežani pa državno odlikovanje »Red zasluge za narod s srebrnim vencem«.
V letih 1996 do 2000 sem bil poslanec v Državnem zboru RS, od januarja 2001 pa opravljam delo državnega sekretarja Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Član DeSUS-a sem od leta 1996 in stranko zastopam v Odboru za državno ureditev in javne zadeve in Komisiji za kadrovske in administrativne zadeve Vlade Republike Slovenije. Kot predstavnik Vlade Republike Slovenije sem član sveta v Zavodu za zdravstveno varstvo Ljubljana, Domu starejših občanov v Trebnjem in v Bolnišnici Novo mesto.
KONJIČKI IN OSEBNE ZANIMIVOSTI Sem eden izmed osmih otrok številne družine.. Oče je bil kmet, mati pa trgovka. Zgodnje otroštvo sem preživel v nemškem izgnanstvu, z vso družino od 3. novembra 1941 do poletja 1945. Tik pred koncem vojne so Nemci usmrtili starejšega brata in očeta.
Moja žena je tehnologinja v Trimu Trebnje, najstarejša hči magistra ekonomskih znanosti, druga študira pravo, tretja pa obiskuje gimnazijo.
Vir: Predstavitev poslanca Državnega zbora RS.
Na začetek

Ivan Komljanec (1848 - 1929) - profesor, pesnik, zlatomašnik

Ivan Komljanec, profesor nemškega jezika, pesnik in zlatomašnik, se je rodil 22. avgusta 1848 na Bučki. Služboval je v Kočevju, in sicer kot duhovnik ter profesor na kočevski gimnaziji. Poleg svojega rednega dela je bil v domačem kraju dejaven kot lovec. Takratna pravila lova so velevala, da se višek ulova pošilja na Dunaj. Komljanec je svojo nalogo v domačem lovskem društvu vestno opravljal. Tudi sicer si je zelo prizadeval za napredek domačega kraja. Tako je zaslužen tudi za to, da se je na Bučki odprla pošta. Ker je bil obstoj pošte odvisen od prometa, je skupaj s profesorjem Ratajcem iz Gorenjih Radulj redno pošiljal denar za bučensko pošto in s tem pripomogel k njenemu obstoju.

V starosti mu je začel počasi pešati vid. Služboval je vse dokler ni povsem oslepel. Takrat se je vrnil v svoj rojstni kraj, kjer je zanj skrbela njegova nečakinja Tončka Komljanec. Negovala ga je ter mu vsak dan prebirala Slovenca, na katerega je bil naročen. V tem obdobju je začel sestavljati pesmi, ki opevajo njegov prelepi rojstni kraj, Bučko. Ker je bil slep, jih je po nareku zapisovala njegova nečakinja Tončka. Vse njegove pesmi so nastale zadnjih pet let pred smrtjo, v letih 1924-1929. Umrl je 16. oktobra 1929. pokopan je na bučenskem pokopališču.

Sorodniki pokojnega prof. Komljanca še vedno hranijo njegovo ročno vezeno in izredno lepo izdelano štolo.

Iz neobjavljenega gradiva CVETJE Z DOLENJSKE je ohranjenih nekaj njegovih pesmi, med njimi Moj rojstni kraj, Bučenski mož, Bučenska žena, Bučenski fant in Bučensko dekle.

MOJ ROJSTNI KRAJ

Oj, Bučka je moj rojstni kraj, za lepšega ne vem do zdaj, že mnogo videl sem sveta, najlepše je doma.

Narava, pridnost vse poda, kjerkoli se drugod zazna, hribovje in ravno polje, vseh sadežev vrste.

Tu vinska trta se solzi, predrago vince nam rodi. Košata jablan senco da, s sadom nas krepča.

Grič Bučka je kot sadni vrt, spomladi vsakemu odprt, v jeseni nas razveseli, bogati plen deli.

Na vzhod odpira se razgled na krški in posavski svet, zgolj slikoviti živi kraj, kot bil bi pravi raj.

Vrh griča cerkev se blešči, kjer sv. Matija se časti, ob strani Kozma in Damjan, zdravnika težkih ran.

V tej cerkvi bil sem prerojen, po sv. Duhu posvečen, sem tudi novo mašo pel, do cilja sem dospel.

Na dom me veže silna moč, življenja dan in smrti noč, na mirodvoru oni spe, ki v srcu mi žive.

Le tu je živel oče moj, zame skrbel, prelival znoj, za učenje višje me odbral, v visoke šole me poslal.

In tu je bila Pelikan, mi mati moja noč in dan. Požrtvovalno nje srce živelo je za me.

Posebno tesne so vezi med bližnjimi sorodniki; kar kri je vtisnila v nas, ne zbriše nikdar čas.

Prijatelj, znanec sovaščan, je eden drugemu vdan, prijateljstvo iz mladih let ne mine rado spet.

Zatorej srečno živi naj, moj nepozabni rojstni kraj. Naj čuva ga od vseh nadlog vsemogočni večni Bog.
Na začetek

Dr. Anton Ratajec (1873 - 1938) - nekdanji ravnatelj škofijske gimnazije, matematik in fizik

ZIBEL MU JE TEKLA V GORENJIH RADULJAH

Pot Antona Ratajca se je začela v Gorenjih Raduljah, kjer se je rodil 29. decembra 1873. Po odlični maturi na novomeški gimnaziji je kot prostovoljec za eno leto odšel v vojsko. Opravil je častniški izpit, nato pa pričel študij bogoslovja. Teologijo je študiral v Ljubljani, nato pa nadaljeval še s študijem matematike in fizike na dunajski filozofski fakulteti. Po končanem študiju na Dunaju se je vrnil v Ljubljano in dve leti opravljal dela in naloge prefekta v ljubljanskem Alojzijevišču. Poskusno leto poučevanja (1907) je nastopil na državni gimnaziji v III. okraju na Dunaju. Že naslednje leto je postal profesor na škofijski klasični gimnaziji in pridobil doktorski naziv. V letih od 1933 do 1936 je vzorno vodil škofijsko gimnazijo. Ker mu zdravje ni več dopuščalo opravljati tega odgovornega dela, se je upokojil. Umrl je 3. januarja 1939 v Šentvidu.

BIL JE ODLIČEN VZGOJITELJ IN ČLOVEK ŠIROKIH OBZORIJ

S smrtjo dr. Antona Ratajca je odšel eden najboljših profesorjev škofijske klasične gimnazije. Ratajec je imel mnogo talentov. Poleg gibčne postave in okretnega duha, je bil izredno duhovit, vesel, združeval je vojaško odločno držo s srčno plemenitostjo. Bil je sijajen profesor, ki je dijakom ostal v spominu sicer kot strog, a z izrednim čutom za pravičnost. Matematična doslednost, razvidnost in preprosta jasnost je dr. Ratajcu prešla v meso in kri. Cel matematik je bil tudi kot ravnatelj. Vedno je imel pospravljeno svojo pisalno mizo, vse na določenem mestu, vedno pri roki vse, kar je kdo iskal ali potreboval. Od predstojnikov in ministrskih odposlancev je vedno prejemal pohvale in priznanja.

PISATELJ, UREDNIK IN PREVAJALEC

Poleg svojega strokovnega področja se je zanimal zlasti za leposlovno slovstvo. Prav tako mu je bil ljub študij francoščine. Sad njegovih jezikovnih vaj in znanja jezika je med drugim prevod romana Carski sel od Julesa Verna. Prevod je izšel pri Mohorjevi družbi v dveh knjigah. S književnostjo in pisanjem se je Ratajec ukvarjal že kot študent bogoslovja. Uredil je 9. zvezek Pomladnih glasov, v 8. zvezku pa je objavil tudi svojo črtico Ivanka. Napisal je življenjepis znanega češkega svetnika Klemena Dvořzaka, pisal pa je tudi poljudnoznanstvena dela iz svoje stroke. Za Slovenčev podlistek je napisal več člankov iz astronomije, s prof. Pengovom pa je pri Mohorjevi družbi izdal Poljudno kemijo.

Viri:
1. Alfonz Gspan. Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1960-71
2. Koledar družbe sv. Mohorja l. 1940, Celje

Na začetek

Pater Veselko Kovač (4.6.1872 - 28.2.1928)

MLADOST NA BUČKI

Janez Kovač, kakršno je krstno ime patra Veselka, se je rodil na Studencu. Svoja mlada leta je preživel v Gorenjih Raduljah, kamor se je preselila njegova družina v času, ko je njegov stric poučeval v ljudski šoli na Bučki. Po končani osnovni šoli na Bučki je obiskoval Gimnazijo v Novem mestu. Takrat je začutil željo, da bi vstopil v frančiškanski samostan. Šolanje je nato nadaljeval na Tirolskem v Botzenu, teologijo pa je študiral v Salzburgu, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Bučki. Dobil je redovno ime Laetus - Veselko.

POT NA KITAJSKO

Predstojniki so kmalu opazili izjemne pedagoške sposobnosti mladega duhovnika. Želeli so, da bi postal profesor na frančiškanski gimnaziji, vendar je Veselka bolj veselilo misijonarsko delo. Leta 1902 je misijonar v severnem Šantungu na Kitajskem Zeno Moltner, ki je bil na obisku v domovini, s seboj na Kitajsko vzel tudi patra Veselka. V družbi še ostalih osmih misijonarjev se je po slovesni sveti maši v Neaplju vkrcal na ladjo za Šanghai.

Predstojnik na Kitajskem, apostolski vikar Nizozemec pater Efrem Giesen, je patra Kovača prepričal, da je prevzel vodenje semenišča v Tsinafuju. Dve leti je sam poučeval vse predmete, le za kitajski jezik je imel pomoč domačega učitelja. Poleg poučevanja je moral opraviti tudi veliko zidarskih in drugih del pri vzdrževanju semenišča.

ZAOBLJUBA VIŠARSKI MATERI BOŽJI

Leta 1910 so iz Mandžurije vračajoči se izseljenci v kraj njegovega bivanja prinesli nevarno pljučno kugo. Črna smrt je takrat vsakega okuženega v nekaj urah spravila v večnost. Toda pater Veselko se je zaobljubil višarski Materi Božji, da bo poslal na Višarje ploščico z zahvalo, če bodo njegovi gojenci obvarovani kuge. In res so se po veliki noči leta 1910 gojenci zdravi vrnili v semenišče. Na Višarje so v zahvalo poslali podobo Matere Božje z 41 podpisi.

OBISK V DOMOVINI IN VISOKO IMENOVANJE PO VRNITVI NA KITAJSKO

Pater Veselko se je na obisk v domovino leta 1913. Ker pa je tedaj izbruhnila prva svetovna vojna, se ni mogel vrniti na Kitajsko. Ves čas je živel na Tirolskem, nekajkrat pa je obiskal tudi domače kraje v Sloveniji. Šele leta 1921 se je preko Amerike lahko vrnil na Kitajsko, tokrat na jug, v Jungčau v pokrajini Hunan. Leta 1926 je bil imenovan za apostolskega proprefekta.

MOŽ TREZNEGA RAZUMA IN VZTRAJNOSTI

Frančiškanska poročila so patra Veselka opisovala kot ljubeznivega moža dobrega srca. Imel je neomajno zaupanje v božjo previdnost. V poročilu o smrti predstojnika misijona je dejal: "Dasi je to hud udarec za naš misijon, ve vendar naša tolažba v slovenskem pregovoru, ki pravi, da Bog že ve, kaj dela. Naj se zgodi njegova volja!" V pismu patru Benignu Snoju v Ameriko je zapisal: "Polnih sedem let je že minilo, odkar sva se v New Yorku zadnjič videla. V teh letih je bilo obilo oblačnih dni, a tudi sončnih ni manjkalo. Oblačni dnevi so za nas potrebni, ker od kod naj sicer pridejo zasluge. Delamo za nebesa in zato nas oblačni dnevi ne vznemirjajo. Bogu bodi hvala in čast zanje. Prosimo Boga, da ostanemo v takih dnevih njemu vdani."

Letno poročilo 1925/26 pravi, da je pater Veselko Kovač v letih, ko je skrbel za misijon preživel marsikakšno žalostno uro. Vendar je stvari v svoji mirni in trezni razumnosti dobro uredil in vztrajal na poti do cilja.

ZAKLJUČEK POTI

Kmalu po imenovanju v apostolskega proprefekta je pater Veselko zbolel. Začel je govoriti o svojem slabem počutju in o smrti. Bolezen je skušal premagati s knajpanjem, a jo je le še pospešil. Prepričan, da ne bo doživel še enega dne, je prosil za sveto olje in sveto popotnico. Po tem se mu je stanje za en teden bliskovito izboljšalo. Na njegovo prošnjo je pater Damaščan opravil še sveto mašo v čast sv. Tereziji Deteta Jezusa. V noči na 28. februar 1928 so ob patru Veselku čuli pater Atanazij in kitajski služabniki. Proti četrti uri zjutraj je bolnik vstal in se zgrudil mrtev.

Povzeto po zapisu v Župnijskem listu Bučka, za katerega je vire priskrbel nečak pokojnega patra Veselka

Na začetek

Slavko Hočevar (12.06.1927 - 24.11.1996) - kipar, oblikovalec lutk, likovni pedagog

Slavko Hočevar se je rodil 12. junija 1927 v Dulah.
Prve 4 razrede osnovne šole je končal na Bučki. Zatem ga je oče poslal na klasično gimnazijo v Ljubljano. Ob razpadu stare Jugoslavije se je vrnil domov.
Jeseni leta 1941 so Nemci začeli v te kraje naseljevati Kočevarje, zato je bil skupaj s starim očetom in očetom 24. 1. 1942 izseljen v Nemčijo. Ker v taborišču nihče ni hodil v šolo, je slovenske otroke učil brati, pisati in računati. Domov se je vrnil 13. 9. 1945. Že jeseni istega leta je obiskoval 14-dnevni upravno-politični tečaj v Brežicah, nakar je delal kot tajnik na KLO Bučka. Želja po nadaljnjem šolanju pa ga je z nekaj risbami pognala k predsedniku Okrajnega odbora Krško tov. Colariču, ki je izposloval, da se je 1946 leta vpisal na Šolo za umetno obrt v Ljubljani.
Leta 1950 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nadaljeval študij še na dveletni specialni šoli, kjer je l. 1956 končal kiparsko specializacijo.
V letih 1956 - 1970 je delal kot likovni vodja delavnice in kreator lutk ter scene Lutkovnega gledališča Ljubljana. To so bila zanj ustvarjalno izjemno bogata leta. Poleg pisanja strokovnih člankov je oblikoval lutke za preko 30 lutkovnih iger - naj omenimo le nekatere: Volk in kozlički, Mali strah Bavbav, Mala čarovnica, Dve polnočni zgodbi, Krasen cirkus. S svojim izvirnim uvajanjem stiliziranih oblik in novimi tehnološkimi prijemi je gledališko lutko približal likovni umetnini. Kljub preprostosti pa so njegove lutke vselej izžarevale zanj značilen ironični humor. Tako kot se je že v ranem otroštvu spretno izdelan mlinček zavrtel v domačem potoku, so njegove lutke vselej znale oživeti v otroških očeh. Danes predstavljajo trajni prispevek k slovenski kulturni dediščini.
Po tem se je posvetil pedagoškemu delu. Leta 1970 je nastopil službo kot predavatelj za likovni pouk na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, zadnja leta do upokojitve l. 1993 pa je bil višji predavatelj na Pedagoški Fakulteti v Ljubljani (Metodika likovne vzgoje in Likovna vzgoja na oddelku Predšolske vzgoje). Bil je izvrsten pedagog, ki je znal tudi svoja predavanja obogatiti s preprostim humorjem. Številne generacije dijakinj-vzgojiteljic in študentk so ga še dolga leta po končanem šolanju ohranile v toplem spominu.

Veliko je ustvarjal tudi iz gline. V osemdesetih so bile na takratni Televiziji Ljubljana zelo priljubljene kratke otroške pravljice. Slavko jih je "pripovedoval" skozi glinene lutke. Ponavadi je modeliral kar tik pred oddajo, potem pa like dodeloval in spreminjal med samim snemanjem.

Med ustvarjanjem

Omeniti je treba tudi njegov prispevek k ohranjanju kulturne dediščine NOB. Leta 1944 je bilo na osvobojenem ozemlju v Črmošnjicah ustanovljeno Partizansko lutkovno gledališče. Šlo je za izjemen kulturni pojav sredi vojne vihre na evropskih tleh. Lesene lutke je izdelal sokolski kipar in lutkar Lojze Lavrič. Zaradi njihove neprecenljive vrednosti in trajnega kulturno-zgodovinskega pomena je bila njihova "upokojitev" v muzeju NOB nujna. Tako so Slavku zaupali pomembno delo: s svojimi spretnimi rokami je izrezljal natančne kopije vseh lutk, žena Vera pa jim je sešila nove oblekice.

Slavko je bil tudi izjemno tehnično nadarjen. Že kot študent je iz odpadnih koščkov, vzmeti, kolesc in zobnikov sestavil pravo pravcato uro, ki je poleg ur in minut prikazovala tudi dneve, tedne in lunine mene. Ali pa čisto pravi, pomanjšan model batnega parnega stroja, katerega je para iz ekonom lonca pred nedeljskim kosilom pognala v divji tek.

S svojim bogatim znanjem je nesebično pomagal svojim rojakom in sokrajanom. Mnogim je popravil in obnovil stare, dragocene stenske ure. Restavriraj je tudi križ s Kristusovim razpelom v Dolenjih Raduljah.

Vsak svoj prosti čas, vikend ali dopust je najraje preživel doma, med toplimi dolenjskimi griči in pokošenimi travniki, ob potoku, čigar razposajen tek in žuborenje sta mu vse od mladih nog predstavljala nepresahljiv vir življenja, sprostitve in ustvarjalnih navdihov. Tam je ustvaril svojo najmogočnejšo umetnino: z lastnimi rokami je v starem slogu povsem obnovil star Remičev mlin. Tako ga je tudi poimenoval - mlin oziroma "mal'n", nikoli po ljubljansko - "vikend".
V njem je nameraval preživeti svoja leta v pokoju. Žal tega ni dočakal. Kmalu po upokojitvi leta 1993 je zbolel za neozdravljivo boleznijo. Umrl je 24. novembra 1996 v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Viri:
Kdo je kdo za Slovence (založba FAGO 1993)
Enciklopedija Slovenije 4 (MK 1990)

Na začetek

dr. Darinka Trpin (1933) - biologinja, strokovnjakinja za taksonomijo

Dr. Darinka Trpin se je rodila 23. junija 1933 na Bučki. Tu je odraščala in kar mimogrede spoznavala rastline, njihova domača imena in uporabo, v kar jo je uvajal njen oče, sicer učitelj na osnovni šoli. na gimnazijo se je vpisala v Ljubljani in leta 1951 maturirala. Študij je nadaljevala na biološkem oddelku takratne Prirodoslovno-matematične fakultete v Ljubljani. Leta 1958 je diplomirala z diplomsko nalogo Perianth pri Polycarpicah, leta 1979 pa še doktorirala z disertacijo Alyssum montanum kompleks v jugovzhodnem delu Jugoslavije.

Delovno prakso je pričela že v času študija, ko je opravljala delo laborantke na svojem študijskem oddelku. po diplomi se je zaposlila na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije, kjer je opravila tudi strokovni izpit. Njeno delo so bila fenološka opazovanja, analize in rezultate je objavljala v glasilu zavoda. V začetku leta 1964 je bila sprejeta na delovno mesto strokovne sodelavke za taksonomijo na Inštitutu za biologijo, leta 1973 pa je prestopila na Oddelek za biologijo. Od leta 1982 dalje je delovala na Biološkem inštitutu ZRC SAZU kot višja znanstvena sodelavka pri sistematskih in florističnih raziskavah osrednjega dela balkanskega polotoka in Slovenije.

Njena bibliografija je obsežna. Njeni prispevki so obogatili poznavanje vrst, agregatov, rodov pri taksonih Herniaria, Dianthus, Hutchinsia in kompleksu Alyssum montanum. Veliko njenega dela je morda videti skritega, pa vendar je vestno in neutrudno prizadevanje vtkano v nekaj zvezkih Atlasaflorae europaeae, kjer je sodelovala pri obdelavi gradiva za Slovenijo in del Balkanskega polotoka.

Resen, umirjen in sistematičen pristop k reševanju problemov je vlival zaupanje in dajal uspehe. Z njo je bilo prijetno biti na terenu. Enako uspešna je bilatudi kasneje na inštitutu. Njena kolegialna pripravljenost za pomoč pri delu in temeljitost sta bili njeni prepoznavni lastnosti.

Vir: Seliškar, A. (1993) Hladnikia 1, str. 51-52.

Na začetek